Navedbe Nurage Begića, predsednika sveta delavcev v podjetju Lip Radomlje, d. d., zapisane v prispevku Kazen za pogum novinarke Polone Šeško, so zavajajoče in nekorektne. Med zapisanimi je edina resnična trditev, da je vodstvo v februarju sklicalo sestanek z zaposlenimi, ki pa je napačno in vsebinsko neustrezno dobil naziv zbor delavcev. Iz Begićevih izjav je razbrati, da vodstvo brez njegove vednosti in navzočnosti ne sme komunicirati z zaposlenimi, četudi si ti tega želijo oziroma celo zahtevajo, hkrati pa se mu ne zdi nekorektno, da se predsednik sveta delavcev zaposlenim oglaša le prek dopisov in izjav v medijih, ob tem pa predloge uprave za sklic zbora delavcev zavrača. Tudi navedba o vsebini februarskega sestanka kolektiva ne ustreza njegovim obtožbam, češ da ga je uprava želela odstaviti. Pobudo za srečanje je na vodstvo naslovila skupina zaposlenih, ki je izrazila ogorčenje nad metodami dela sveta delavcev. Zaposlenim so bile na njihovo željo predstavljene zakonske možnosti, ki jih imajo v primeru, da z delom sveta delavcev niso zadovoljni. Skupina 47 podpisnikov je svoje nasprotovanje delu sveta izrazila tudi s podpisom pisne izjave, na podlagi katere je bila volilna komisija dolžna izvesti postopek glasovanja o odpoklicu predsednika. Da delo sveta delavcev nikoli ni bilo ovirano in še manj onemogočeno, priča dejstvo, da je svet delavcev brez posveta z zaposlenimi spremenil svoj poslovnik, odpoklical svojega člana nadzornega sveta in imenoval novega, ki ni član kolektiva. Prav nad tem je bilo veliko sodelavcev ogorčenih in od tod pobuda za sestanek. Zahtevana pojasnila so bila ves vpliv vodstva na postopek odpoklica. Zbiranje podpisov za glasovanje o odpoklicu (zahtevo za glasovanje o odpoklicu mora pisno izraziti najmanj 10 odstotkov zaposlenih), so organizirali zaposleni sami, da so podpisniki ogorčeni nad aktivnostmi sveta delavcev, se je ob izvedenem inšpekcijskem pregledu prepričal tudi inšpektor za delo, ki je preveril, ali so bili podpisniki zahteve v podpisovanje prisiljeni ali nagovorjeni, in pri tem ni našel nepravilnosti. Glasovanja za odpoklic predsednika se je udeležilo 73 odstotkov volilnih upravičencev in večina udeležencev glasovanja je glasovala za odpoklic, vendar zakon zahteva, da je odpoklic izglasovan, če zanj glasuje več kot polovica volilnih upravičencev, kar pa ni bilo doseženo. Da pa svet delavcev ne deluje, kot bi moral, nakazujejo v zadnjem času odstopi članov sveta, o katerih Begić v izjavah molči ali pa jih prikazuje, kot da so posledica domnevnih pritiskov vodstva. O njegovih razlogih za to, da venomer nekatera pomembna dejstva zamolči, in o tem, da vztrajno ponavlja ter pogreva medijsko zanimive teme, četudi brez osnove, ne želim soditi. Žalosti pa me, da zadnje mesece nenehno blati družbo, v kateri je zaposlen že 36 let, vse pod pretvezo dobrega namena. Eno zadnjih namigovanj, da je vodstvo vpleteno v diskreditacijo predsednika, je nezaslišano. Prav na njegovo željo smo zanj uredili novo pisarno. To, da se je v njej znašla slika s črnim trakom, pa je prav vodstvo z okrožnico prvo obsodilo in se odločno izreklo proti takšnim dejanjem. Slednje morda kaže na stari pregovor, da je treba najprej počistiti pred lastnim pragom, žal pa se vsi ti Begićevi obračuni z njegovimi nasprotniki dogajajo pred našim skupnim pragom in ustvarjajo negativno sliko o podjetju. Podjetje, zlasti pa njegovo vodstvo, se mora v zelo zahtevnih poslovnih okoliščinah ukvarjati predvsem s poslovanjem, tovrstno medijsko obračunavanje in izkrivljanje dejstev pa mu zelo škoduje.