Gerbič pa je do konca svojega življenja ostal zvest Glasbeni šoli Glasbene matice. Zavedajoč se pomena vzgoje mladih kadrov za razvoj umetnosti in glasbene ustvarjalnosti se je v celoti posvečal temu cilju. Ob sprejemu mesta vodje Glasbene šole jo je sklenil Gerbič korenito preurediti. Verjetno so mu bile tu dobrodošle izkušnje o šolanju kadrov v tujini, predvsem tam, kjer se je o tem lahko prepričal sam. Delo v Pragi, Zagrebu in Lvovu mu je zapustilo bogate izkušnje, ki jih je Gerbič poskušal uvesti tudi doma. Kot prvi pomembni korak je bila uvedba javnih izpitov, ki naj bi obsegali vse predmete in sicer: instrument, solopetje, zborno petje, teorijo in harmonijo. Tovrstnih izpitov ne smemo enačiti s produkcijami, ki jih je Glasbena matica uvedla že leta 1884 in so jih imenovali ravno tako javne skušnje. Z javnim izpraševanjem je želel matični odbor predvsem staršem gojencev prikazati njihov napredek na področju glasbenega izobraževanja. Glede na dober odziv občinstva so ostala javna izpraševanja stalna praksa in le leta 1891 so jih opustili, a že naslednje leto ponovno uvedli.