Tudi to je res. Spremljam analize teh strokovnjakov, ki navajajo, da se dobro dela v našem nogometu, da se igra dober nogomet, da je konkurenca vse večja, da pri nas obstajajo ogromne rezerve in, kar je najbolj žalostno, da je naš nogomet deležen preveč kritik. Utrujen sem od takšnih in podobnih zaključkov, da ne govorim o tistih, ki se imajo za najbolj pristojne za izbiranje takšnega načina igre, ki bi moral biti prepoznaven za vse naše ekipe. Sicer se strinjam s takšnimi razmišljanji, a ne morem pritrditi tezi o naših primerjavah s Francozi, Danci in Nizozemci. V teh državah namreč ogromno vlagajo v nogomet. Mi ne moremo kopirati niti enega tujega modela, kajti kopija nima nikakršne vrednosti, ampak se moramo osredotočiti na naše vrednote in kvalitete. Vsaka država ima svojo tradicijo, značilnosti in identiteto. Zame je takšno primerjanje podobno, kot če bi nekega našega tajkuna primerjali z Romanom Abramovičem. Po takšnih izjavah se armada ljubiteljev nogometa upravičeno sprašuje, kam pluje naša nogometna ladja. Moj odgovor je, da za zdaj po odprtem morju v neznani smeri brez kompasa in navigacije. Verjamem, da je zdaj nastopil prelomni trenutek, da objektivno ocenimo nastali položaj, uporabimo več razuma in dovolimo pluralizem mišljenj, temelječ na tem, kar je ključno za dobro nogometa. Moramo dokazati, da zmoremo modrost, moč in pogum, da poiščemo primerno rešitev za celovito nogometno kvaliteto. Z nogometno modrostjo in korektnostjo moramo iti prek osebnih samovšečnosti in se posvetiti delu. To je najpomembnejše. Ne smemo eksperimentirati, tavati in menjavati selektorjev ter verjeti, da bomo s tem rešili vse zablode. Osnovni problem ljudi, ki so na odgovornih položajih v organizacijah ali klubih, izhaja iz njihovih osebnih težav. Lastne nesposobnosti skušajo predstaviti kot ključni problem celotnega nogometa.