S Scottom Backesom sva divje listala po Playmatovem koledarju High Alaska s slikami visokih gora in zahtevnih sten na Aljaski. Podčrtovala sva komentarje pod slikami in vrisovala svoje smeri v stene, ki so jih prikazovale razločne Washburnove fotografije. Zamisel je bila privlačnejša, kot bi smela biti. Dejstvo je preprosto: ko greš na Aljasko, jih dobiš po grbi. Enkrat prej sem jih že skupil v tistih gorah, torej bi moral vedeti. Tudi drugi plezalci so mi brezplačno govorili o tem, kako so se tam opekli. Vsaj njih bi lahko poslušal. Toda zaradi svojega romantičnega značaja sem bil prepričan, da bo mogoče prekiniti karmično verigo, se upreti in si sam postaviti mejo. Popolnoma potopljena v nestvarno sanjarjenje, sva se odločila, da bova med najinim šesttedenskim obiskom preplezala novo smer na vse tri velike vrhove v Aljaškem gorovju (Alaskan Range).