Na polju bolnica stoji ki v njej bolnikov ni v njej so zaprti tisti, ki svobodni so bili Sprehajajo se sem ter tja brez cilja, brez želja vse kar nekoč sanjarila sem postalo je pepel V tej hiši brez usmiljenja brez prič in brez pravic kot kaznjenka prebivam zdaj zaman si ven želim V tej hiši brez usmiljenja številka sem samo brezpravna sem, kot da me ni postala sem manj kot nič Otroci, povejte mami, kaj videli ste tam povejte ji, naj ne verjame, da ven prišel bo zdrav Prišel bo ven pohabljenec, ki vsi se ga boje na čelu mu pisalo bo, da zgubil je upanje Starši ne sramujte se čeprav sosedje vsi s prstom kažejo na nas smejijo se naglas Vsakomur se kdaj zgodi da v stiski znajde se ponudite pomoč samí dokler prepozno ni