Vau! Smejem se na glas in skoraj padem s stola. Najraje bi se oglasila takoj, že ta isti trenutek bi rada ugovarjala, fanta, pa menda ne mislita resno, saj je zabavno, kar hecajmo se, špeh mi je zrasel ob tisti vajini »znani literarni zgodovinarki«, pa čeprav bi me poznala le mularija z domače ulice, sliši se dobro, lepa hvala za poklon, se priporočam tudi v prihodnje, toda ne imejta me prosim za norca! Ker sta vidva v Ljubljani, Drago se te dni odpravlja celo v Pariz, jaz pa ždim daleč v svojem koroškem bantustanu, mi zdaj ne preostane drugega, kakor da splezam na najbližjo goro in pričnem spuščati protestne dimne signale (e-mail mi je crknil) tja proti vajini prestolnici: Vem, da Drago Jančar ne brca mačk! Vem, da ni pisatelj še nikomur odrezal noge (pač pa, da je to storil samo tisti pacek Volodja)! - Tako zdaj, o literarnozgodovinska nebesa, kričim vsa zaripla v nebo in želim oprati svojo kritiško čast. Mi bo uspelo? Se mi bo to posrečilo zdaj, ko sta me duhovita besedovalca potisnila na sprejemno raven vseh tistih naivnih, vendar redoljubno načitanih penzionistk, ki v prostem času vneto obiskujejo literarne večere z znanimi slovenskimi pisatelji in jih - čednostno radovedne, kakršne pač so - spravljajo v zatajevani bes z vprašanji kot »Ali se je v vašem romanu, cenjeni pisatelj, tistointisto res zgodilo?« in »A ne, kajneda, da ste tisti galjot v resnici pravzaprav vi?«