Še vedno noriva okrog in ves dan mislim samo na to, kdaj konča službo, kdaj pride pome in me vzame s sabo do novega jutra. Naslednji dan v piceriji. Pijana sva, Egon vsem pravi, da jih ima rad. Vendar meni lepše pravi, da me ima rad. Meni govori vse lepe in čudne stvari z veliko manj racia. Ne gleda me, ko ogovarja njih (vse sva pritegnila, da so tu z nama in poslušajo). Smejim se na glas, ker je tako genialno zabaven, in včasih ljudje sploh ne poštekajo! Ne gleda me, ko si želi, da bi ga vsi dojeli, pa ve, da sem tu, z drugimi čuti me vidi, sploh ne bi bil zdaj tu takšen, če ne bi bila tudi jaz, podoben mi je zdaj, le da bolj nasilen in prodornejši. Popolnoma vseeno mi je, tako zelo mi je lepo. Njegov kašelj, njegove besede, polne hrepenenja, da bi izstrelil vse to, delčke tega, kar ves čas na veliko absorbira, pa žal ne gre. Nedojemljivost je njegova bistvena sestavina, in ne gre, drži se ga, kakor bi bila pritrjena nanj od rojstva ...