Francoski predsednik je že pred obiskom tudi podvomil o tem, da ima Velika Britanija kakšno posebno korist od tesnega partnerstva z Bushevimi ZDA. Nimam občutka, da so naši ameriški kolegi pripravljeni ponuditi kaj sistematičnega v zameno za podporo. To, česar ne samo Chirac, ampak še marsikdo ne samo v Franciji in Evropi, ampak tudi v Veliki Britaniji, ne more razumeti, je neke vrste Blairova obsedenost z Bushem. Številnim Otočanom, posebno intelektualcem in liberalcem, je po malem nerodno, ker se njihov premier tako dobro razume z Bushem, celo za ceno vzdevka Bushev koder, še posebno, odkar je Irwin Stelzer, desna roka Ruperta Murdocha, nediskretno razkril, da mu je Blair povsem resno dejal, da je George Bush eden najbolj bistrih ljudi, kar jih je kadar koli srečal, medtem ko vsi drugi mislijo, da je eden od najbolj bukvastih stanovalcev Bele hiše (nekje blizu Geralda Forda). Sto let prisrčnega razumevanja je spremenilo marsikaj v odnosih med Veliko Britanijo in Francijo, ne pa vsega. Predvsem sta še vedno tekmici. Ne gre samo za rivalski viziji sveta. Tekmovalnost med njima je še vedno živa in zdrava na skoraj vseh področjih. Chirac jo je pred kratkim opisal zelo po francosko, kot amour violent, divjo ljubezen. Ni se spuščal v podrobnosti te fraze, ki si jo je sposodil iz enako naslovljene pesmi edinega znanega francoskega rokerja Johnnyja Hallidaya iz šestdesetih let, v kateri poje (v grobem prevodu): Divja ljubezen je preveč sreče. Kot krik bolečine je. Smejem se in jočem. Počutim se, kot da bi umiral. Nor sem od ljubezni.