Sprehajali smo se ob morju, na obzorju pa se je lesketal prekrasen odsev sončnega zahoda. Kar naenkrat se zaletim v nekaj mehkega, velikega. Pogledam - in kaj vidim? Velikansko govorečo igračo - Miki miško. Po glasu sodeč sem spoznala, da se je za preobleko skrival moški. Pozdravil me je in se opravičil. Jaz pa sem le prikimala. »Si požrla jezik,« me je vprašal. Bila sem še bolj jezna. Tedaj pa je moja butasta sestra sčvekala: »Škrbinasta je, pa noče odpreti ust!« Mišek me je takoj razumel. Povedal mi je šalo, ki sem se ji morala zares nasmejati. V tistem hipu me je slikal in slika je takoj prilezla iz fotoaparata. Pogledala sem se in ugotovila, da sem kar v redu. Mišek mi je potem dal še nekaj napotkov o smehu in nasmehu: »Usta se dostikrat smejejo, ne da bi srce kaj vedelo o tem. Smej se ali joči, več kot enega življenja ne boš preživel! Grd je smeh, ki je povezan s tujimi solzami ...«