Najpogosteje uporabljamo zdravilne rastline, ki vsebujejo čreslovine. Za te snovi je značilno, da obarjajo beljakovine. Ko jih nanesemo na sluznico, se čreslovine vežejo s površinskimi proteini v tanko plast, ki naj bi preprečevala draženje živčnih končičev v črevesni steni in tudi preprečevala absorpcijo toksinov iz črevesa v kri. Domneva je verjetna, ni pa še nedvoumno potrjena. Seveda vse čreslovine niso primerne, saj nekatere lahko neugodno delujejo na sluznico zgornjih prebavil in povzročijo bruhanje. Naslednja pomembna zadeva je, da mora biti čreslovina odporna na učinek želodčnega soka. Zato uporaba izvlečkov oziroma poparkov iz hrastove skorje, ene najbolj znanih čreslovinskih drog, ni primerna. Čreslovine iz hrastove skorje močno dražijo sluznico želodca, poleg tega pa jih želodčna kislina razgradi in ni popolnoma jasno, če produkti razgradnje delujejo v debelem črevesu. V manjših količinah pa jo še vedno dodajajo zdravilnim čajem proti driski.