Številčno, vojaško in politično je postalo partizansko gibanje zelo močno, medtem ko pa je četniško gibanje postalo (predvsem v Sloveniji) obrobnega pomena . Ker so četniki videli, da niso več močna sila, ki bi lahko vodila NOB, in si s tem zagotovili po vojni pomembno vlogo v političnem in družbenem življenju, so skušali vsaj ohraniti svojo takratno moč s tem, da bi sodelovali z okupatorjem tako, da jih ta ne bi izbrisal z obličja zemlje in bi tako v pat položaju z okupatorjem počakali na to, da se zavezniki izkrcajo v Istri, oni pa bi jih pričakali kot njihovi zvesti zavezniki. Zato so še vedno ohranili stike z zavezniki. V zaveznike so vlagali velike upe, da bodo omogočili, po vojni vnovično kraljevo oblast in njih priznali kot osvobodilno vojsko, ki je služila kralju in domovini. Samo problem je bil v tem, da so četniki imeli sporazume z Nemci o sodelovanju in so za to zavezniki vedeli in jih niso več podpirali, zaradi teh dejanj pa so se tudi partizani borili proti četnikom, saj so kolaborirali z okupatorjem in jim oteževali boj proti okupatorjem, vendar je pa vseeno bil prisoten tudi ideološki boj, saj partizansko vodstvo ni maralo četnikov, ker so predstavljali staro elito, četnikom pa so partizani predstavljali komuniste, revolucionarje,ki hočejo spremeniti stari sistem in vpeljati novega, v katerem bi oni imeli glavno vlogo, stara elita pa bi bila na stranskem tiru.