Hvala lepa. Spoštovani kolegi, predstavniki vlade! Jaz bom svojo razpravo začel malo drugače. Drugače zaradi tega, ker je treba spremeniti ta način, kako vlada predlaga in kako parlament odloča o tem, kam investirati, v katero cesto in kako. Nedvomno je nekaj, da tu sistema ni in verjetno ga še nekaj časa ne bo, pa vendar je treba tu nekaj narediti, da bi mi prišli do nekega sistema in moj prispevek gre v to smer. Torej, ne morem mimo tega, da ne bi na samem začetku malo polemiziral z nekaterimi, pa ne glede na to, da so verjetno bili celo iz moje poslanske skupine, torej na Štajersko toliko, na Primorsko toliko. Tudi jaz sam lahko ugotovim, da pod pozicijo 2415, kjer je 131 alinei oziroma podpozicij ali pa pozicij, ker 2415 je neka rekapitulacija, da je od 131 postavk manj kot 10 tistih, ki spadajo na Primorsko. Primorska je zelo obsežen pojem, to je druga volilna enota, plus Idrija, to je od Pirana pa do Bovca. Ko se pogosto tu govori o Primorski, se misli na morje. Tudi to bo treba v naših glavah spremeniti, tam je Istra. To je Kras in slovenska Istra. Torej, za kaj gre? Pri vsej tej zadevi smo mi podedovali neko filozofijo iz prejšnje države, ki pravzaprav ni imela nikdar neke filozofije cestnega prometa. Stara Jugoslavija, ne govorim o tej Jugoslaviji, ki je razpadla, ampak o stari Jugoslaviji, ni imela, to piše v učbenikih, nobene asfaltirane ceste. Edino utrjeno vozišče je bilo Ljubljana - Bled, betonska cesta, ki je služila kralju, da je hodil tam v svojo rezidenco. Sem eden izmed tistih, ker sem starejši, eden izmed starejših tukaj v parlamentu, ki sem cesto med Ljubljano in Zagrebom še prevozil po makadamu z vespo. Prišel sem na cilj kot "mlinar". To je zelo važno povedati, kakšno cestno omrežje smo podedovali. Ne bom nikdar pozabil, kako smo 1947. leta, ko smo bili priključeni k tedanji Jugoslaviji, doživljali nekaj nenavadnega. Na železniški vagon, ki je bil takoj za lokomotivo, so Ljubljančani, pa tudi drugi, naložili kolesa in se prišli na Primorsko vozit po edinih asfaltiranih cestah. To je osvežen spomin. Spominjamo se tega, ko smo gledali tista nenavadna kolesa, ker so prihajala, so bila večinoma iz Avstrije, iz Nemčije, mi smo jih imenovali na Primorskem "torpedo". Bila so v primerjavi z italijanskimi kolesi, ki so veliko bolj elegantna, silno nerodna, pa so čudno zgledala in mi smo rekli na Primorskem: "Poglej Kranjce s torpedom." Torpedo se je imenovalo kolo zaradi tega, ker je imelo zavoro na pedalo. Tega recimo mi nismo poznali, ki smo bili bolj razvit kolesarski del Slovenije. Ja, res. To je bilo res. Zakaj to pripovedujem? Da bi razumeli to, kakšno filozofijo smo podedovali. Ne bom nikdar pozabil, kako sem potem enkrat bil na morju, v slovenskem Primorju. Tam nekje je bilo, ne znam tega točno locirati, tam nekje za Piranom - ne morem se res spomniti, kje je bilo - ampak tisto je bila ena ozka cestica, ki je bila soltirana in od časa do časa je imela eno veliko luknjo, tako da če si notri priletel z motorjem, si "pogrnil", da je bilo veselje ali pa žalost. No, in nek slučajni znanec - ki jih spoznaš na morju, ki je lomil malo italijanščine malo angleščine, bil je Nemec - je gledal v mene: "Kakšen problem", je dejal. Jaz o nemščini nisem imel pojma, on pa je rekel: "Kako je to mogoče. Tega ne razumem, saj to ni vprašanje denarja ali karkoli, saj to gre za neko posamezno luknjo. Mirno tam ves njegov dopust ni bilo nobenega, ki bi prišel to luknjo zakrpati. Tudi to pravim zaradi filozofije. Namreč do danes se ni nič spremenilo. Tam pred Dobravljami, na magistralki, ki jo vsak dan prevozim, je ravno tako ena takšna luknja. Že trikrat sem tako "ruknil" notri, da sem mislil, da mi bo vse odneslo. "Kaine problem!" Ampak je problem, očitno, ker je tu problem. Tu. To ni vprašanje denarja. To je vprašanje pristopa k temu. Filozofija. Pač ena luknja je ena luknja! Pa se ubij! Samo to izgleda šaljivo. Ampak, če priletiš tja z motorjem, je to še kako nevarno. Takšnih in podobnih stvari bi lahko še veliko povedal. Hotel sem samo povedati, da smo tu podedovali neko staro miselnost, da smo pravzaprav narod vprežnih vozov, da smo tudi tu, posebno v osrednji Sloveniji samo pogostokrat slišali, vsaj prejšnja leta, kakšen voz imaš. Zmeraj sem mislil, da je kakšna kočija, voz. Ampak, to je tudi stvar mentalitete. Ko sem to povedal, preidem na primorske ceste. Torej, imeli smo res najboljše ceste. Če verjamete ali ne, na Primorskem jim še sedaj rečejo Mussolinijeve. Za časa Mussolinija se je asfaltirala cesta iz Gorice do Planine, do prejšnje državne meje. Ta cesta je ostala nespremenjena v svojih elementih. Je pa neka razlika. Zgornji ustroj je slabši, kot je bil prej. To je neizpodbitno dejstvo. Zakaj? 1936. leta smo imeli - tudi sam bom sedaj povedal, dragi moj prijatelj Žare, državni sekretar, sedaj nič manj kot državni sekretar in vas prosim, da me poslušate tudi vi - bom povedal tudi sam zakaj. Zato ker takrat ni bilo težkega prometa. Ali mogoče veste, kolegi poslanci, da en težki tovornjak poškoduje z enim samim prevozom cestišče toliko kot 11.000 osebnih avtomobilov? Ali ste že vedeli za ta podatek? Prebral sem ga v strokovni literaturi. En težki tovornjak, 11.000 osebnih avtomobilov. Osni pritisk osebnega avtomobila ni nič. Ko sem nekoč delal nek objekt in je arhitekt predvidel garažo na strehi, so se vsi zgražali, ker so mislili, da je to blazna obremenitev. Kje pa? To je isto, kot tako rekoč za stanovanjsko gradnjo. Osebni avtomobil, če je težak, si lahko tudi izračunate, eno tono, na štirih kolesih zavzame cca meter in pol krat štiri dolžine, kar je 6 m2. To ni nikakršna obremenitev. Obremenitev za stanovanje se računa 202 iz 250 kg na m2. Tu pa ne dobite te obremenitve. To je treba vedeti, da bi ločevali osebni promet od tovornega prometa in da bi potem tudi videli, kje je treba imeti drugačno filozofijo vzdrževanja cest, glede na vrsto prometa. Jaz sem se zadnjič peljal po neki cesti, precej, bi rekel, odročni - ne maram povedati, da ne bi kdo mislil, da tudi tista ni potrebna vzdrževanja in tako dalje, ker sem jo zasledil tudi tu v teh 131 alineah - ki je pa perfektna cesta, če paziš in če jo vzameš s filozofijo, da pač voziš 40, 50 kilometrov na uro, kolikor ti dovoljujejo elementi ceste, ni nobenega problema; kamiona ne srečaš in zadeva gladko teče. Povprečna hitrost na takšni cesti je večja, kot na moji magistralki iz Nove Gorice do vrha Razdrtega. To ugotavljam vsak dan, kronometriram - ne uspe! Ne uspe! 60 na uro ne uspe! Ja, katrce pa jugoti s šestimi žarometi spredaj to dosežejo, ampak to so kamikaze, to so samomorilci in tega ne jemljem v obzir. Zdaj, ko govorim zopet o primorskih cestah, moram nekaj reči. Za razliko od ostalih cest v Sloveniji, ki so bile zgrajene po drugi svetovni vojni, imajo primorske ceste še zastarele elemente - za tiste, ki ne poznate tega dovolj strokovno, vam bom zelo enostavno povedal: to so krivine, to so prehodnice, ki jih ni - prehodnica pomeni prehod iz preme v krivino, to so prečni nakloni, ki so silno pomembni za varnost v cestnem prometu. Teh elementov te stare ceste nimajo. Medtem ko ima vsaka sekundarna in terciarna cesta, ki je bila zgrajena v Sloveniji po drugi svetovni vojni, že te sodobnejše elemente. Ta cesta, po kateri se jaz vozim vsak dan, je bila predvidena za balile - to je bil fiatov model iz leta 1936, če ga zdaj zagledate na cesti, se boste ustrašili in boste mislili, da je nekaj nemogočega, da je to šlo po cesti s hitrostjo 90 kilometrov na uro. Jasno, med tem časom je razvoj avtomobilske industrije šel v takšne višine pravzaprav, da si tega sigurno 1936. leta, ko so to cesto zgradili, niso mogli predstavljati. Ampak ta cesta služi prometu do dandanes. Da je nesreča popolna, je na tej cesti ogromno čeških, slovaških, ukrajinskim kamionov s poraznim - poraznim! - tehničnim stanjem. To se vidi, če voziš zadaj, se kadi kot parna lokomotiva, od časa do časa popustijo zavore, če imaš nesrečo, si na drugi strani, kot tisto dekle, ki jo je skupilo z življenjem zadnjič, ko je naletel takšen tovornjakar in so mu popustile zavore, in pač greš v nebesa ali v pekel, kamor si si zaslužil. Če pa si vsak dan na cesti in si vsak dan s to potencialno nevarnostjo, si lahko samo v strahu, jasno, da se ti to zgodi. Če prevoziš 40.000, kolikor jih jaz prevozim na leto, je ta možnost vsak dan. Zakaj vse to pripovedujem? Zaradi tega, da bi znali vendar imeti neke vrednosti, neke kriterije, kam je treba denar vložiti, kaj je primarno in kaj je sekundarno. Z velikim zadovoljstvom preberem tu pozicijo 4024, ki pravi "zasaditve in ozelenitve brežin". Ja, ja, ampak najprej vse ostalo. V hiši moraš imeti naprej tlak, zasteklitev itd., šele kasneje zavese in rožice itd. Lahko imaš pa tudi, če imaš tako klimo, ne vzidaš okna, ampak si postaviš cvetlični lonček in samozadostno gledaš vanj, dokler ne zmrzneš, ko pride zima.