Managerji, ki so jih opisali Yanai, Yanai in Milo (2007), in lastniki manjših podjetij, ki sta jih opisala Schwarts in MalachPines (2007), se očitno bolj in pozitivneje istovetijo z očeti. Tudi matere so opisali pozitivneje kot VPji. Managerji v tradicionalni industriji so zrasli ob kritiziranju in velikih pričakovanjih staršev. Zato njihovo poslanstvo ni bilo ustvariti nekaj novega, ampak izboljšati trenutne izdelke in postopke. Lahko bi trdili, da je bilo starševsko zanemarjanje (zmes očetove odsotnosti in materine kaotične vzgoje), v katerem so rasli TPji, pogostejše v družinah prejšnjih generacij. Celo v »običajnih« družinah so bili očetje večinoma zaposleni s služenjem denarja, da bi prehranili družino, mati in oče pa nista delovala kot vzgojni tim, ampak sta imela jasno razmejene starševske vloge. Le redke matere so si lahko privoščile iskanje izpolnitve ali »delo na sebi«. Obenem pa se zadnji dve desetletji povečuje kulturni poudarek na posameznikovem dobrem čustvenem počutju in timskem delu – v paru, družini in organizaciji. Ljudje so manj osamljeni, v družinah ali zunaj njih. Znane osebnosti, kot je ameriški predsednik Obama, ki je odraščal ob mitu čudovitega očeta, ki pa je bil fizično odsoten v njegovem življenju, lahko še vedno dajejo misliti, da potreba po prenovi sveta, na katerem želiš pustiti svojo sled, lahko izvira iz nenadomestljive prikrajšanosti in neutešljive bolečine otroštva, ki so mu dodala svoje materina pričakovanja. Morda bodo svetovni voditelji prihodnosti, bolje povedano »politični podjetniki«, prihajali iz družin, prežetih s timskim delom, kot ga utelešata Obama in njegova žena.