Atentat na Georgea W. Busha, triinštiridesetega ameriškega predsednika in Forresta Gumpa,brez katerega bi bil svet znatno bolj dolgočasen in nezanimiv. Michael Moore, zloglasni filmar, ki je po zaslugi svojega najnovejšega filma postal public enemy number one in v Cannesu kljub temu požel najdaljši aplavz vseh časov, se je tokrat spravil na predsednika Busha. Na večkrat nerodnega in vseeno simpatičnega možakarja, ki so ga začeli sovražiti celo njegovi največji oboževalci. Ki je izgubil podporo tudi v Beli hiši. Ki so mu žvižgali že ob svečani inavguraciji. Ki svoje bušizme poka dan in noč. Ki bi lahko igral glavno vlogo v nadaljevanju Forresta Gumpa. Ki naj bi imel poslovne relacije z družino Osame Bin Ladna. Ki je Irak napadel za hobi. Ki se je v lov za Osamo podal šele mesec dni po 11. septembru. Ki se je v času terorističnega napada na slovita dvojčka zabaval na neki osnovni šoli. Ki je glasove na Floridi štel s pomočjo svojih infiltriranih sorodnikov. Ki je zmagal s prevaro. Ki je Ameriko spremenil v najbolj nepriljubljeno državo na svetu. Ki je imel na svoji zadnji konvenciji preko 250 tisoč protestnikov. In seveda, ki mora dobiti še drugi mandat, saj ga svetovna javnost potrebuje bolj kot si misli. Naš planet bi bil brez njega čisti dolgčas. Michael Moore ne bi nikoli posnel finančno najbolj uspešnega dokumentarca v zgodovini. Marcel Štefančič, mlajši ne bi vedel o čem naj piše. Časopisi in tv postaje bi ostale brez bušizmov. Amerika bi se znova spomnila fafanja Monice Lewinsky. Politični analitiki bi se ustrelili od dolgega časa. Osama Bin Laden bi šel v pokoj. Saddam Hussein bi odpotoval na Havaje. Ameriški glasbeniki in filmski zvezdniki se ne bi mogli delati norca. Cena nafte bi padla na minimum. Nesrečna Lila Lipscomb, ki je v Iraku izgubila sina, pa ne bi nikdar postala slavna. George W. Bush, pridni sinko tistega drugega Busha, ki je okoli hodil s sto letno ženo Barbaro, ki si jo je privoščil tudi raper Ice T, je torej nujno zlo. Čisti pop fenomen brez katerega ne moremo živeti. Eni zato, ker ga sovražijo. Drugi zato, ker si nočejo priznati, da ga ne ljubijo več. In tip ga res lomi. Na celi črti. Od jutra do večera. Tako močno, da je sedaj dobil še svoj film. Svoj Fahrenheit, svoj toplomer, ki bi mu ga rad Michael Moore zaril v tazadnjo in čakal da eksplodira. Pa četudi nam je podatke serviral sila enostransko, večkrat razvlečeno, svojeglavo in pač s svojim lastnim prepričanjem, za katerega ni imel uradnih dokazov. Prav imate, Michael Moore se na vsak način trudi ujeti slavo novinarjev Carla Bernsteina in Boba Woodwarda ter pri tem pozablja, da sta možakarja v sedemdesetih s prestola vrgla predsednika Nixona. Njegov Bush pa kljub filmu ostaja na čelu države, kjer ga po vsej verjetnosti čaka še en mandat. In ravno zato Mooreove trditve, Mooreove teorije zarote, obvisijo v zraku. Ali še boljše, v prahu, ki je nastal 11. septembra, ko se je porušil World Trade Center. Moorea namreč nihče na vzame dovolj zares, marveč le kot klovna, ki pač ne mara republikancev. Sicer pa, le koga v Sloveniji briga, kdo bo novi ameriški predsednik.