Najvažnejši pojav na področju religioznega življenja v tej dobi je uveljavitev božanstev negrškega, v vseh primerih vzhodnega izvora, ki so po svojem značaju tudi misterijski kulti z bolj ali manj poudarjenimi elementi odrešeništva. Med temi izstopajo po pomenu egiptovska božanstva (Serapis, Izida), med perzijskimi posebej bog Mitra, med maloazijskimi Velika mati (Kybéle). Če ob pojavu novih religioznih sistemov upoštevamo še obstoj vladarskega kulta, lahko rečemo, da se je religiozno življenje v helenistični dobi radikalno spremenilo. Novost v helenistični dobi so bile organizacijske oblike, božje predstave in oblika kulta. Medtem ko je v klasični dobi potekalo religiozno življenje v okviru skupnosti, ki je delovala znotraj posamezne polis, je postala sedaj vsebina religioznega življenja in njegova intenzivnost privatna zadeva. Intenzivnost verskega življenja se je v splošnem povečala, saj so se svečeniki misterijskih kultov posvečali izključno božanstvu, edino oni so obvladovali predpisana kultno-ritualna dejanja, ki so morala biti pri posameznih kultih permanentna, kar pomeni, da so potekala brez časovne ali vsebinske prekinitve. Stik z božanstvom je bil bolj intenziven in oseben, vstop v kultno skupnost je bil povezan z obredi iniciacije, povezave med pripadniki skupnosti so bile trdnejše in neformalne ("bratje in sestre"). Socialne in spolne razlike so bile v takih kultnih skupnostih zmeraj manj pomembne, saj je bilo glavno merilo za položaj posameznika v skupnosti bližina božanstva, ne pa socialni izvor ali spol vernika. Tako so tudi ženske nastopale večkrat kot svečenice in voditeljice skupnosti. V vsebinskem oziru je glavna novost princip odrešeništva, ki se je kazal v preobratu od katastrofe v zmagoslavje in odrešenje. Verniki so imitirali življenjsko izkušnjo božanstva tako, da so se tudi sami - na simbolični ravni ali v resnici - soočili z bolečino in celo (začasno) smrtjo. Žalost in nato veselje ob odrešitvi sta se odražala v nekaterih ritualnih dejanjih (pesem, ples, menjavanje svetlobe in teme), v menjavanju posta in slovesne pojedine, zdržnosti in sproščenosti. Ta dejanja so imela dostikrat očiščevalno vlogo in so vernikom prinesla olajšanje in tolažbo. Pojem smrti je bil relativiziran, smrt ob veri v onostransko življenje ni pomenila konca, temveč nujen prag za prestop v lepše posmrtno življenje. Ena od prvin verskega življenja je bila nravstvena čistost, ki so jo zahtevali zlasti pred iniciacijo. V politeističnem verskem sistemu je opazna tendenca, posvetiti se predvsem ali skoraj izključno enemu božanstvu (kar ni pomenilo zanikanje obstoja drugih). To božanstvo je prevzemalo glavne karakteristike drugih božanstev (tako je npr. Izida dobila značilnosti vseh ženskih božanstev). Tako pojmovana božanstva so postala počelo in gospodar vsega. Helenizem je torej doba henoteizma, vere v eno božanstvo, ki obvladuje vse dogajanje in se kaže v različnih pojavnih oblikah. Odraz bolj intenzivnega verskega življenja je tudi pojav t.im božjih ljudi, karizmatičnih osebnosti, ki so s svojim načinom življenja (pogosto v stanju religiozne ekstatičnosti) in s svojimi dejanji (čudežne ozdravitve) postale po prepričanju mnogih prenašalci božje milosti in vsemogočnosti med ljudi. Poleg misterijskih kultov in vladarskega kulta (kult vladarja, vladarske družine in dinastije) velja omeniti še razcvet magije in čarovništva kot subkulturnega religioznega življenja v času, ko je bil človek pred vrsto življenjskih preizkušenj povsem nemočen. Čarobna sredstva, zarotitve in prisege naj bi pomagale ne le v primerih bolezni ali nesrečne ljubezni, temveč so se uporabljala tudi v religiji in na področjih, kjer se je verovanje stikalo z znanostjo (astrologija).