Z izstopi iz stranke se prvak SNS Zmago Jelinčič tokrat ne srečuje prvič. Slovensko nacionalno stranko je ustanovil na začetku leta 1991. Na volitvah decembra 1992 je za SNS glasovalo deset odstotkov volivcev, to je pomenilo, da je imela stranka v državnem zboru 12 poslancev. Zaradi notranjih razprtij, predvsem zaradi različnih pogledov na sodelovanje z vlado, ki jo je oblikovala LDS januarja leta 1993, so bila v SNS huda trenja. Razprtije so povzročile razkol v stranki in poslanski skupini v parlamentu, zato je izstopilo osem poslancev iz stranke in poslanske skupine, to je bilo dve tretjini vseh izvoljenih poslancev na listi SNS. Ti so Jelinčiču očitali, da je s tem, ko je podprl takratno vlado Janeza Drnovška, povsem jasno pokazal, da je bila njegova prava vloga uničenje slovenske domoljubne sredine. Njegovi nasprotniki so zatrjevali, da je pred volitvami leta 1992 propagiral proti t.i. »Jugoslovanarjem« in »južnjakom«, potem pa je podprl prav LDS in Združeno listo, ki ju je pred volitvami najbolj napadal ter obtoževal jugoslovanarstva in komunistične kontinuitete. Prej tesni Jelinčičev sodelavec Sašo Lap je po izstopi iz stranke februarja 1993 v državnem zboru ustanovi Samostojno poslansko skupino in jo tudi vodil do konca leta 1993. Člani samostojne poslanske skupine so bili še: Brane Eržen, Jožef Kopše, Štefan Matuš, Irena Oman, Marjan Poljšak, Ivan Verzolak in Marjan Stanič, nekateri drugi »odpadniki« so se pridružili poslanskim skupinam drugih parlamentarnih strank. Proti koncu junija 1993 je Lap ustanovil politično stranko Slovensko nacionalno desnico (SND) in jo vodil do junija 1998. Po mandatu 1996–2000 je iz SNS izstopila Polonca Dobrajc, ki je bila v državni zbor ponovno izvoljena leta 2004, in sicer kot poslanka SDS. Prav s pomočjo njenega glasu, ko je bila formalno še članica SNS, je leta 2000 vodenje vlade za pol leta prevzel Andrej Bajuk. Njeno samostojno glasovanje je namreč najprej pripeljalo do njene politične osamitve, pozneje pa tudi do izstopa iz stranke in njene zamenjave.