Mazzini: Ja, zanimivo, kako sta umetnost in alkoholizem pri nas stopljena v eno. Ko je gospa Marta Kos pisala dnevnik v Sobotni prilogi, je zapisala fenomenalno stvar: »Umetniške žilice zagotovo nima po nas, Kosih. Otroci mojih staršev so glede tega dokaj ubogi: risati ne zna nihče; peti znamo eden dobro, drugi srednje, eden je brez posluha oziroma, lepše rečeno, poje samo sinu; inštrumenta vsi trije skupaj ne obvladamo niti enega; življenjskih modrosti ne iščemo ali utapljamo v alkoholu.« To ni bila zajebancija, mislila je resno. Nisem alkoholik, ergo, nisem umetnik. Dejansko obstaja slovenski stereotip, ki enači to dvoje. Nekoč sem bil pri frizerju pri meni gre to hitro, bzz s strojčkom in mi frizerka razlaga, kakšen tip je bil pred menoj pri njej. Čisto smotan, dveh besed ni znal povedati ... Same negativne reči. In potem doda: »Ziher je bil pisatelj.« Enkrat pred leti, ko sem gledal svoje stanovske kolege, pisatelje in pesnike, in vmes je par totalnih pijancev, me je obšla strašna misel. Da ta stereotip o pisatelju, ki se bojuje s svojimi demoni in poseže po alkoholu, danes zlorabljajo za izgovor. Prešinilo me je, ko sem pogledal te slovenske pijančke, da so take lenobe, da se jim ne ljubi bojevati z demoni, marveč se raje vdajo stereotipu. »Jaz bom lepo pil in ljudje mi bodo vse oprostili.« To me je obšlo na nekem sprejemu, na katerem se je nekaj mojih pisateljskih kolegov napilo, eden je drugega pobruhal in žalil vsevprek. Vse so mu oprostili in ga pedenali kot majhnega otroka. Alkoholizem je tako krasen izgovor, mar ne? Vsak bo rekel: »Pisatelj je, pijan je, oprostimo mu in mu pomagajmo.« Če bi Peter Pan živel danes, bi bil alkoholik. Noče odrasti in nobene odgovornosti ne sprejme.