Sredi svojih dvajsetih let sem začela pisati kratke zgodbe, saj je kratka forma bolj obvladljiva kot roman. Tudi Krst nad Triglavom je imel najprej formo kratke zgodbe, a sem jo zaradi kompleksnosti ideje nadgradila v roman. Med njegovim nastajanjem sem odkrila tudi humorno in ironično plast svojega pisanja, kar se mi je zdelo vsekakor vredno razviti, ne nazadnje zato, ker se med pisanjem tudi sama nadvse zabavam. V romanu sem se veliko poigravala s formo; tako glavni junak po svojem skrivnostnem izginotju v »Bohinjskem trikotniku« in prav tako nenavadni vrnitvi govori le še v pesniški obliki enajstercev. Njegove čudaškosti in spremenjenosti - moški pesni, da so ga ugrabili nezemljani - namreč nisem želela prikazati skozi vsebino njegovih pripovedi, ampak skozi formo. Po izidu Krsta nad Triglavom sem se posvetila kratkim zgodbam, saj se mi zdijo odličen medij za filigransko razčlenjevanje človeških stanj in občutij. Večino sem jih napisala v zadnjih dveh letih in pol pred izidom, štiri iz prejšnjega obdobja sem temeljito predelala, medtem ko tistih iz preteklosti skorajda nisem vključila v knjigo, saj sem izbor strogo selekcionirala. Krst nad Triglavom danes vrednotim kot duhovit eksperimentalni projekt, v katerem sem se lotila slovenskih stereotipov, medtem ko mi je Fragma intimno absolutno bližje.