Kot nam skuša s svojim prohibicijskim dekretom namigniti ljubljanski Mestni svet, je povprečni Slovenec alkoholik, pred katerim sta le dva zasilna izhoda - samomor ali ciroza jeter. No, Prešeren zelo lepo pade v ta panični slovenski stereotip. Kot že rečeno, veliko, celo ekscesno je pil, zlasti po Čopovi smrti. Janez Trdina je sicer trdil, da se je Prešeren zelo opijal že v rani, dijaški mladosti, toda to naj bi bil le trač. In kot že rečeno, malo pred smrtjo je skušal narediti samomor. Nič posebnega. Tedaj je imel za sabo že bogato zgodovino samomorilnih impulzov, nagibov in naklepov. Še več, ni izključeno, da se mu ni v tem času primeril še kak primer spodletelega samomora. Nenehno je namreč mislil na samomor: »dan jasni, dan oblačni v noči mine, srce veselo in bolno, trpeče upokojle bodo groba globočine« (Matiju Čopu)... »Dolgost življenja našega je kratka... Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva, v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: Memento mori!« (Memento mori)... »prijazna smrt, predolgo se ne mudi, ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta... tje v posteljo postlano v črni jami... šele v pokoju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu čela pot obriše... al vendar zanjga ni pomoči rešne« (Sonetje nesreče). Huh! Dalje, v Neiztrohnjenem srcu grobarji nabašejo na truplo samomorilca (»umrl je nespovedan in ne v svet olje djan«), v Prekopu samomorilca butnejo v neposvečen grob (»ker sem se sam bil usmrtil«), v Krstu pri Savici pa si samomorilec v zadnjem trenutku premisli. Kot James Stewart v filmu Življenje je čudovito. In potem - 8. februarja 1849 ob 7.30 - umre za cirozo jeter.