Ob vsem tem se zdi komaj razumljivo, kako se tipični slovenski stereotip o narodih nekdanje Jugoslavije lomi v primeru Srbije in Srbov. Zdi se, da so dandanes Srbi dosti bolj zaželeni sogovorniki Slovencev kakor Hrvati. Srbi, s katerimi smo si neprimerno bolj različni; Srbi, s katerimi v zgodovini nismo imeli kaj dosti tesnih in prijateljskih vezi, pa hkrati obilico grenkih izkušenj in doživetij. Razločujeta nas vera in civilizacijski razvoj; razločujejo nas zgodovinske okoliščine in geografski relief; razločujejo nas nacionalni temperament in tuja prijateljstva; razločujejo nas kulturne navezave in politična ideologija. Hrvaška nas ni nikdar napadla – s Srbijo smo bili celo v kratkotrajni vojni; s Hrvaško smo vselej obilno trgovali – Srbija je po razpadu Jugoslavije »nacionalizirala« naša podjetja na Balkanu in večkrat bojkotirala slovenske trgovine. S Hrvati se neskončno zapletamo okoli meja (resda tudi po zaslugi sosedov, ki prav po sosedsko sosedu ne privoščijo niti kopanja v Piranskem zalivu, čeprav imajo sami pol Jadranskega morja!) – Srbom lahko v trenutku odpustimo vse vojne zločine in pomilostimo njihove klavce v Bosni. Na silvestrovanje v Beograd še danes odhaja na tisoče Slovencev, množice obiskujejo tudi festival ljudskih trobentačev v Guči – vsega tega vendarle ne moremo pripisati samo »novim državljanom« Slovenije, potomcem nekdanjih oficirjev. Itd., itn. Zdi se, da se v primeru dobrohotne ljubezni do Srbov spet izkazuje nekaj stereotipov našega nacionalnega značaja, ki se v sosedskih relacijah ne morejo izraziti.