»Pred šestimi leti je bila delegacija slovenskih čebelarjev v Južni Afriki, kjer je bil svetovni čebelarski kongres. Z avtobusom, na katerem nas je bilo petdeset slovenskih čebelarjev, med njimi tudi gospod Lojze Peterle, so nas odpeljali v mesto Durban, v hotel ob obali, tam smo se nastanili. Zvečer, ko smo sedeli v restavraciji, smo gospoda Peterleta poprosili, naj nam zapoje slovensko narodno pesem. In je zares zapel staro vojaško pesem, pritegnil sem mu tudi sam. Vsi tuji, številni gostje, ki so tedaj večerjali v restavraciji, so ob njegovem petju nenadoma popolnoma utihnili in mu prisluhnili, ko pa je pesem odpel do konca, so mu vsi glasno, navdušeno zaploskali. Tedaj je k njegovi mizi pristopil tamkajšnji natakar, preprost temnopolti domačin. Gospod Peterle je domačina vprašal, ali želi, da mu zaigra, in nato mu je na ustno harmoniko res lepo odigral neko slovensko pesem. V tistem trenutku sem natakarja povprašal, ali ve, da mu je ravnokar zaigral predsednik prve slovenske vlade v samostojni Sloveniji. Ko je temnopolti domačin to slišal, se je pred vsemi nenadoma močno razjokal, tako močno je bil ganjen. Ko se je pomiril, se mu je zahvalil in dejal, da si niti v sanjah ni mislil, da mu bo kdaj v življenju zaigral predsednik katerekoli države na svetu,« je povedal Franc Šivic, podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije.