Slednji je pred dobrimi štirimi desetletji kot 27-letni stotnik poveljeval skupini sedemdesetih vojaških poveljnikov, ki je 1. septembra 1969 v Libiji izvedla državni udar. Da je po več kot štiridesetih letih bratski vodja revolucije – tak je Gadafijev uradni naziv – še vedno najvidnejši libijski voditelj in daleč bolj znan kot predsednik države Zentani Muhamed az-Zentani, je gotovo navdihujoče tudi za predstavnike slovenske tranzicije, ki pa tega le nočejo odkrito priznati. Borut Pahor zato poudarja, da gre za gospodarsko usmerjen obisk. Uradno sporočilo iz premierjevega kabineta govori o utrjevanju prijateljskih odnosov med državama, ki se kažejo v intenzivnem gospodarskem sodelovanju. Po domače povedano pa je premier odšel v Libijo lobirat za posle naših gradbincev. Katerih, ni želel eksplicitno povedati, a neuradno se ve, da se bo največ nateklo v piskrček Zidarjevega SCT, kar je krivično do drugih predstavnikov gradbenega lobija, posebno še do Hilde Tovšak, ki je prav zaradi pomanjkanja premierjeve asistence prisiljena grdo ravnati z upniki in zaposlenimi in ji zato nastavljajo celo bombe.