Slovenske gore že od pamtiveka naprej slovijo po lepoti, hkrati vsako leto zahtevajo svoj smrtni davek, pa najsi gre za naravne ali druge nesreče. Nihče natanko ne ve, koliko je bilo doslej žrtev, saj ni mogoče zbrati vseh zapisov, kaj šele pričevanj na podlagi ustnih izročil. Znana je katastrofa, ko so leta 1348 z Dobrača podorne gmote zajezile Ziljo, nekaj opisanih primerov, ko so razne naravne nesreče prizadele visokogorski in srednjegorski svet, in dejstvo, da se je prvi temeljiteje ukvarjal s temi nadlogami stari dobri Janez Vajkard Valvasor. In ne nazadnje tudi, da lahko le slutimo dejstva nekatera dogajanja, ki so se ohranila v slovenskih pripovedkah in ljudskih pravljicah. Prve gorske nesreče so seveda prizadele domačine. Najbolj so jim bili izpostavljeni lovci, posebej divji, pa rudosledci, zeliščarji, ovčarji, drvarji... Število žrtev pa se je začelo hitro poviševati z razvojem planinskega turizma. Toda danes se delež teh nesreč v primerjavi z naraščanjem števila obiskovalcev gora v bistvu stalno zmanjšuje. Pri tem ima zagotovo najpomembnejši delež vzgoja in osveščanje planincev in drugih pohodnikov.