Martin Krpan, junak prvega ranga, za kakršnega ga je označil slovenist Miran Hladnik, letos praznuje 150 let. Toliko je namreč minilo, odkar je v celovškem Slovenskem glasniku izšla prva umetna slovenska pripovedka Martin Krpan z Vrha, ki jo je na podlagi pivške lokalne folklore in običajev oblikoval Fran Levstik. Preudarnega tihotapca je na začetku 20. stoletja spopularizirala Govekarjeva dramatizacija, ki je v naslednjih desetletjih prinesla več ponatisov povesti, celo v času kulturnega molka med letoma 1941 in 1944, del otroške in mladinske domišljije pa je Martin Krpan postal potem, ko je leta 1917 izšel v zbirki z ilustracijami Hinka Smrekarja. Njegovo ime poraja ogromno asociacij, temelji pa le na eni zgodbi; pripovedi o možu z Vrha pri Sveti Trojici, ki se je preživljal s tihotapljenjem angleške soli ter nekega dne na svoji poti po naključju naletel na avstrijskega cesarja. S svojo silno močjo ga je prevzel in očaral do te mere, da ga je ta leto kasneje, ko je začel po Dunaju razsajati strašni velikan Brdavs, dal poklicati na pomoč. Krpan je stvari z lahkoto uredil, Brdavsu odsekal glavo, si pridobil dovoljenje za tovorjenje prej prepovedane dobrine in mošnjo zlatnikov, pri čemer je spotoma, nonšalanten in samosvoj kot je bil, razžalil še avstrijsko cesarico.