Slovenska folklora in literatura sta povrgli nemalo mitičnih junaških likov, ki jim niti danes, ko je junaškost le še na cinizmu vznikla slaba šala, ne moremo odreči pomembnega simbolnega statusa. Ponašajo se s skorajda čudežno telesno močjo, razvitimi gibalnimi sposobnostmi, dobroto, pogumom, nezlomljivim dostojanstvom in skromnostjo, kot taki so vzorni in brezmadežni in zategadelj temelj slovenske literarne in narodnostne zavesti. Martin Krpan, junak prvega ranga, za kakršnega ga je označil slovenist Miran Hladnik, letos praznuje 150 let. Toliko je namreč minilo, odkar je v celovškem Slovenskem glasniku izšla prva umetna slovenska pripovedka Martin Krpan z Vrha, ki jo je na podlagi pivške lokalne folklore in običajev oblikoval Fran Levstik. Preudarnega tihotapca je na začetku 20. stoletja spopularizirala Govekarjeva dramatizacija, ki je v naslednjih desetletjih prinesla več ponatisov povesti, celo v času kulturnega molka med letoma 1941 in 1944, del otroške in mladinske domišljije pa je Martin Krpan postal potem, ko je leta 1917 izšel v zbirki z ilustracijami Hinka Smrekarja. Njegovo ime poraja ogromno asociacij, temelji pa le na eni zgodbi; pripovedi o možu z Vrha pri Sveti Trojici, ki se je preživljal s tihotapljenjem angleške soli ter nekega dne na svoji poti po naključju naletel na avstrijskega cesarja. S svojo silno močjo ga je prevzel in očaral do te mere, da ga je ta leto kasneje, ko je začel po Dunaju razsajati strašni velikan Brdavs, dal poklicati na pomoč. Krpan je stvari z lahkoto uredil, Brdavsu odsekal glavo, si pridobil dovoljenje za tovorjenje prej prepovedane dobrine in mošnjo zlatnikov, pri čemer je spotoma, nonšalanten in samosvoj kot je bil, razžalil še avstrijsko cesarico. Nič kaj presenetljivo ni torej, da so pozitivne pritikline Krpanovega lika začeli tržiti tudi sodobni podjetniki, umetniki, športniki ipd. Po njem so poimenovani številni produkti in institucije, njegovi avri pa zagotovo najbolj pristojijo tekmovanja za najmočnejšega Slovenca, pa konjeniški klub in fitnes center. K motivom in simbolnemu pomenu temeljnega besedila slovenske proze literarna zgodovina, kakopak, pristopa celostno, Anton Slodnjak je bil prepričan, da je skušal Levstik s Krpanom posredovati vzorec proze, ki bi zapostavljene Slovence nagovorila in jim hkrati koristila. Josip Stritar je v Krpanu prepoznal demonstracijo ljudskega kreativnega genija, ki je bil tedaj še posebno veder, hudomušen, bister, gibčen, zdrav in dobrohoten, to ugotovitev pa je podkrepil tudi literarni zgodovinar Miran Košuta, za katerega je korenjak z Vrha »simbol neomajne svobode, prvinske moči in suverenosti, leposlovno utelešenje narodne samobitnosti par excellence«. Simbolni pomen mitičnega junaka je najlaže skleniti na privilegiju, ki ga Krpanu prinese uboj Brdavsa na Dunaju: osrednjega pomena je pridobljena koncesija za trgovanje s soljo. Z odobreno koncesijo Krpan ni zadostil le svojim interesom, ampak je ugodne pogoje za finančno in ekonomsko blaginjo omogočil tudi širšemu slovenstvu. Njegova akcija je Slovence iz položaja ilegalnih, vseskozi nadzorovanih in v tem smislu pasivnih trgovcev premestila v polje licenciranih, legalnih ekonomistov in gospodarjev. Hladnik ob tem sarkastično pripominja, da »je Krpanovo obnašanje v razmerju do cesarja še vedno vzorec trenutnim slovenskim političnim akterjem. Še vedno je trgovina najbolj občutljiva točka razmerja Slovencev z okoliškim svetom in še vedno si pomagamo s Krpanovo strategijo: spočetka s sprenevedanjem, potem z grožnjo upora in nazadnje z barantanjem.« Največ pomislekov vzbuja narava »angleške soli«, malodane osrednjega motiva zgodbe. Ker nacionalni pomen Krpanovega udejstvovanja ne pozna smisla za humor, lahko zavrnemo domislico, da je izraz »angleška sol« v lekarniškem žargonu nekdaj pomenil močno odvajalo. Manj banalna je hipoteza, da je »angleška sol« zgolj prispodoba za soliter, ključno sestavino smodnika. To prepričanje ima dvoje implikacij: Krpan tako postane prvi slovenski trgovec z orožjem, razbija pa tudi tradicionalno nrav Slovencev kot miroljubnih poljedelcev in jo postavi v okvir naroda bojevnikov. Ena spektakularnejših interpretacij »angleške soli« je verjetno ta, ki vztraja pri ideji konzervansa, ki opravlja narodnogospodarsko nalogo ter po Hladnikovih besedah »na metaforičen način artikulira in usmerja nacionalno usodo«, ohranja, fiksira, vzdržuje in stabilizira slovenstvo. lovenska folklora in literatura sta povrgli nemalo mitičnih junaških likov, ki jim niti danes, ko je junaškost le še na cinizmu vznikla slaba šala, ne moremo odreči pomembnega simbolnega statusa. Ponašajo se s skorajda čudežno telesno močjo, razvitimi gibalnimi sposobnostmi, dobroto, pogumom, nezlomljivim dostojanstvom in skromnostjo, kot taki so vzorni in brezmadežni in zategadelj temelj slovenske literarne in narodnostne zavesti.