Pri vsaki hiši so vrveli ljudje, nekatere so se že znebile zelene folije, s katero so gasilci takoj po silovitem vetru zasilno pokrili strehe. Streha bo kmalu končana tudi pri Zdenki Humar, ki ji tragedija ni dovolila zaužiti težko zasluženega dopusta na slovenski obali. Že prvi dan počitnic v Izoli jih je ob prihodu s plaže na mobilnem telefonu pričakalo ogromno neodgovorjenih klicev. »Takoj smo pomislili, da se mora dogajati nekaj hudega. Mož je klical kar vse po vrsti, saj jih je bilo precej nedosegljivih – vsi so namreč imeli razdejanje pri hiši. Naposled smo le izvedeli, kaj se je zgodilo, prijateljica pa mi je na mobilni telefon poslala še sliko naše odkrite hiše. Ob desetih zvečer smo se tako usedli v avto in odpeljali domov,« je pripovedovala Humarjeva. Pravzaprav je zakonca Humar peljal prijatelj, saj sta bila preveč pretresena in zmedena, telefon pa je nenehno zvonil. Otroka, osemletnega Roka in enajstletno Sandro, so pustili na morju pri prijateljici. Ko sta izvedela, kaj se dogaja doma, sta skupaj s staršema obsedela za mizo in padla v jok. Solze so bile tudi Zdenkina prva reakcija ob pogledu na skoraj novo hišo (oktobra bo štiri leta, odkar so se vselili). »Ko prideš domov … Samo jokaš lahko in ne vidiš nič drugega! Okrog hiše je bilo polno ljudi, ki so skupaj z gasilci že delali. Prvo noč pa niti spati nismo mogli,« je povedala Zdenka. Na pomoč so jim priskočili moževi sodelavci, kar osem njenih sodelavk pa je imelo na svojem domu podobno stanje. »Nikogar ni bilo treba klicati, ljudje so kar prihajali in ponujali pomoč. V notranjosti hiše, ki je sicer nekaj malega zavarovana, je vse namočilo – polovico strehe nam je odneslo, druga polovica je bila močno poškodovana. Viharni veter je najprej butnil v zgornja okna ter zapihal skozi zgornji del hiše, kjer je za zdaj še podstrešje, pri tem je razbilo dve okni in na drugi strani hiše še balkonska vrata. Na vrvi za perilo je od cele žehte, ki sem jo na treh vrveh obesila pred dopustom, ostala le ena majica,« je dodala.