Na naslednjem avtoportretu, zlato rumenem in sivem, dokaj klasične fakture, strmi v nas naravnost, rahlo zamišljeno, skoraj trmasto, kot da razmišlja, kaj bo naredila iz sebe. Vrnila se bo na Finsko, postala profesorica na helsinški akademiji lepih umetnosti. A poučevanje, akademsko življenje, male časti, romantični nacionalizem in razstave ženskih umetnic niso zanjo. Poleg tega je ves čas bolna. Z mamo se naseli v delavskem mestecu Hyvinkää, ki je znano po suhem zraku. Hyvinkää je izbira samote in izolacije. Obdobje, v katerem slika motive vsakdanjega življenja okoli sebe, predvsem žensk in otrok. Njena paleta in njen slikarski jezik se izčiščujeta in postajata vse bolj osebna in afirmirana. V tem dolgem obdobju načrtne osamljenosti spozna dva moška, s katerima bo ostala povezana do smrti: Gösto Stenmana, svojega bodočega trgovca, in Einarja Reuterja, gozdarja, slikarja in pisatelja, bodočega biografa in poznavalca njenega slikarstva, eno glavnih moških figur v njenem življenju.