Z nevrobiološkega stališča je teorija »znotraj preveč« smiselna, saj nekatere prizadete osebe svoje lastne misli zaznavajo kot sovražne. Nekateri raziskovalci predvidevajo, da so halucinacije posledica motnje v možganski povratni zvezi, ki nam običajno pove, da v določenem trenutku govorim ali razmišljam »jaz« in ne nekdo drug. Britanca Philip K. McGuire in Louise C. Johns z inštituta za psihiatrijo pri londonskem King’s Collegeu sta model preizkusila na več bolnikih s shizofrenijo ter zdravih osebah. Vsi so morali govoriti v mikrofon, hkrati pa so preko slušalk poslušali svoje lastne glasove, ki sta jih raziskovalca popačila. Če so glas prepoznali kot svoj, so morali pritisniti na gumb. Shizofreniki so imeli precej več težav pri prepoznavanju lastnega glasu kot zdravi prostovoljci. Tisti z aktivnimi halucinacijami so svoj glas najpogosteje pripisali zunanjim virom, zlasti takrat, ko je bilo besedilo, izgovorjeno v mikrofon, zaničevalno ali omalovažujoče. McGuire je leta 1993 s slikanjem možganov tudi pojasnil fiziološke mehanizme slušnih halucinacij. S sodelavci je slikal možgane 12 bolnikov s shizofrenijo medtem ko so slišali glasove ter medtem ko niso imeli zvočnih halucinacij. Posnetki so pokazali, da je bilo med prisluhi najbolj dejavno področje v čelnem možganskem režnju (Brocov center), ki je odgovorno za ustvarjanje govora in ne za njegovo poslušanje. Druga govorna področja v možganih, na primer v zgornjem temporalnem girusu v levem temporalnem režnju, so trenutno še predmet natančnih raziskav. Ta možganska vijuga je odgovorna za zaznavanje govora in igra ključno vlogo pri povezovanju akustike in govornih informacij. Številni raziskovalci, med njimi tudi Thomas Dierks z univerze v Baslu, so dokazali, da igra ključno vlogo tudi pri besednih halucinacijah. Dierks je leta 1999 s pomočjo funkcionalne magnetne resonance opazoval možgane treh shizofrenikov med doživljanjem slušnih halucinacij. Razen v zgor-