Mitja Ficko je začel svoj najnovejši ciklus slik, ki ga je začel slikati po opravljenem magisteriju, s ciklusom upodobljenih kamnov. Ta cikel pa s časom preide v slikanje nežnih, skrivnostnih in tihih vrtov, šipkovih cvetov ter podob mladih žensk, ki so izpolnjene z zelo osebno simboliko. Zakaj je slikar začel s tako vsakdanjimi predmeti, kot so kamni, ki že pregovorno označujejo brezčutnost in trdoto, ter nato povsem nenasilno in spontano prišel do slikanja meditativnih vrtov, saj gre ne nazadnje za stvari, ki se med seboj izključujejo? Odgovor na to vprašanje nam ponuja starogrški mit o Devkalionu in Piri, ki sta dobila navodilo, naj si zakrijeta obraz in vržeta čez ramo kosti svoje babice. Kosti so seveda pomenile kamne, ki so prekrivali njuno babico zemljo. Tisti kamni, ki jih je vrgel čez ramo Devkalion, so se spremenili v moške, tisti, ki jih je čez ramo vrgla Pira, pa v ženske. Človeštvo je bilo obnovljeno z novim rodom pa tudi besede človek (laos) in kamen (laas) so skoraj iste v mnogih jezikih. Mitja Ficko na svoji najzgodnejši sliki z motivom kamnov upodobi skrita med mnoštvom kamnov osnovna geometrijska telesa; piramido, kvadrat in kroglo ter s tem aludira na možnost nastanka raznovrstnih form. Da pa ne bi vse ostala le samozadostna forma, doda slikar še ptico kot starodaven simbol človeške duše, ki dobi v slikarjevem primeru status vseprežemajočega duha, ki je navzoč zato, da naredi stvari in forme žive. Brezoblične gmote kamenja torej v sebi skrivajo vse možne forme, iz katerih bo lahko pognalo življenje. Vendar pa je tako življenje, ki je zgolj vegetiranju sorodno bivanje, za Ficka samo osnova, ki človeški duši šele omogoča dvig na stopnjo notranjega razsvetljenja. Da bi upodobil to stanje, uporabi slikar metaforo skrivnostnega vrta, v katerem se izničijo vsa nasprotja. Njegovi tihi vrtovi so seveda aluzija na izgubljen rajski vrt, a slikar tukaj ne posega za tradicionalnimi zahodnoevropskimi vzorci, ampak svoje vrtove izpolnjuje z vzhodnjaško retoriko šipkovih cvetov, vzhodnjaško oblečenih čepečih figur, za katere se na prvi pogled zdi, da sedijo v meditativni drži "lotosovega cveta". Fickove krhke deklice imajo ponavadi pred sabo odprto knjigo. Ta odprta knjiga nas po svoji funkciji zelo spominja na Aladinovo svetilko. Duh, ki ga osvobodi, ustvari Fickovim figuram nenasilno in halucinogeno okolje, ki je v svoji osnovi zelo blizu orientalskim pravljicam. Kot pravi duh naposled tudi izgine in iz slik potegne precej energetskega naboja. V tem retoričnem okviru najdemo tudi skrivnostni znak, ki je še najbolj podoben srčevi šestici ali osmici. Verjetneje pa je, da gre za slikarjevo lastno impreso amoroso, ki se pojavi v smislu tančice, s katero skrivnostna ženska figura prikriva svoj obraz in hkrati z njeno pomočjo spregovori v samo slikarju razumljivih znamenjih. Fickove slike so zabrisane, kot da bi jih gledali skozi motno steklo ali nestvarno formo spomina. Razumeti jih docela ne moremo, ker nam to preprečujejo tudi njegova izrazito osebna simbolika in navsezadnje tudi slikarjevi osebni grafizmi - apotropejska znamenja, ki prav ljubosumno čuvajo slikarjev duhovni svet. Upam, da bo Mitji Ficku v prihodnosti bogatim in izvirnim vsebinam uspelo najti tudi ustrezen in prepričljiv likovni jezik. Nekatere slike so namreč naslikane malomarno in dekoratersko ter dajejo vtis, kot da se je slikarju nekam zelo mudilo. Nekatere so komične, ne da bi bile hkrati tudi duhovite. Nekaj pa jih je resnično dobrih, vendar vrednost teh pod težo bremena preostalih slik kar izgine v nerazpoznavnost. Da bi bil mladi slikar v prihodnosti prepričljivejši, so nujno potrebni visoka stopnja samokritičnosti, selektivni pretres njegovega opusa in nadaljevanje likovnega snovanja na tistem, kar bo ostalo po strogi selekciji. Ne mudi se namreč nikamor, slika pa zahteva svoj čas. Razstava v murskosoboški galeriji pa je za umetnika izrazito pogumno dejanje. Ne le da gre za izjemno velik prostor, ki ga je težko zapolniti, ampak gre tudi za izjemno zahtevno občinstvo, ki še ima to - dokaj redko - navado, da si eksponate resnično ogleduje, se o njih pogovarja in kar odkrito pove, kaj se mu zdi v redu in kaj narobe. Pred to živo in neposredno kritiko ni varen niti razstavljajoči niti kustos, ki razstavo postavlja. Soboško občinstvo, ki ga zanima likovna umetnost, ne funkcionira po principih namišljene vljudnosti in prijateljstva, ampak se osredotoči samo na razstavljena dela. In kaj lepšega bi si sploh lahko želeli?