Tudi versko razpravljanje o dušimizoginija se je za ženske slabo izteklo. Ni res, da ženske nimajo duše, je pa res, da je ne morejo uporabljati. Že sveti AvguštinAvgutin, sv. je trdil, da ima vsako človeško bitje duhovno, nespolno dušo in spolno telo. Pri moških telo odseva dušo, pri ženskah pa samo poželenjepoelenje . Zato je moški popolna podoba BogaBog , ženska pa je lahko podoba BogaBog le, kadar je združena z moškim v eno substanco. Ženska je le podoba moškega , zato njegova pomočnica in se mu mora v celoti podrediti. Edini razlog, da ženska sploh obstaja, je razmnoževanje, če ne bi bilo tega, bi bil moški boljši Adamov partner, pravi sveti TomažToma Akvinski . Allen, The Concept of Woman, 1985, 222--227; Miller, Sexuality and Authority in the Catholic Church, 1995, 28--30. Na koncilu v Mâconukoncilu v Mconu leta 585 se je neki škof spraševal, ali je žensko mogoče imenovati človek (homo), in pozneje so taka razmišljanja pobudila najbolj daljnosežna sklepanja, da namreč ženske nimajo duše in so torej enake živalim. Klasično besedilo, ki je začrtalo srednjeveške predstave o ženskah, je v 10. stoletju prispeval clunyjski opat OdonOdon iz Clunyja . Zgledoval se je po razpravi Janeza ZlatoustaJanez Zlatoust o ženski in njeni lepoti: “Telesna lepota je samo do kože in ne sega skoznjo. Ko bi ljudje videli -- kot trdijo, da lahko vidi ris v Beociji --, kaj je pod kožo, bi se jim ženske že na pogledpogled gnusile. Ženska ljubkost sestoji iz sluza in krvikri , vlage in žolča. Če pomislimo, kaj se skriva v nosnicah, v žrelu in trebuhu, ugotovimo, da je tam sama nečistost. Če se sluza ali izmečkov ne moremo dotakniti z vršičkom prsta, kako naj si potem zaželimo objeti vrečo, polno izločkov?” Njegove besede so padle na plodna tla, ponavljali in prirejali so jih številni pridigarji. Gilbert iz TournaijaGilbert iz Tournaija , je v drugi polovici 13. stoletja zapisal: “Če bi imeli oči, zmožne prodreti skozi stene mesa, bi videli ženska čreva, polna govna in blata, pljuča, mehur in druge ostudnosti (abhominationes dobesedno: nečloveškosti). To, da vidimo žensko lepo, ne stori lepota, ampak šibkost oči. Če bi bil namreč vid enako občutljiv kakor sluh, ki sliši skozi stene, bi tisto, kar se mu zdi lepo, presodil kot najgrše. (Kot pravi) BernardBernard iz Clairvauxa : 'Kaj je lepota telesa drugega kakor prekrivalo najgršega?' Pod slavo telesa se skrivajo skrivnostne sramote...” Pa ni samo koža tista stena, ki zakriva notranjost telesa, temveč se ženske povrh še ličijo “... četudi so stare. Trudijo se maziliti in poslikati obraz, kakor se navadno slikajo slike. Vendar je mogoče po mežikanju, namazanih očeh in oblačilih ugotoviti, kakšen je notranji značaj. Podobne so vrani, ki ji snamemo ukradeno perje, s katerim se je okitila, in ostane gola.” Casagrande, Prediche alle donne del secolo XIII, 1978, 95, 104.