Anton vedno pride malo po kosilu. Ob treh, pol štirih. Par ur ostane, kadar se nimava kaj posebnega pogovarjati. Tu in tam se zasediva; znoči se, ne da bi kdorkoli od naju opazil. Vsake toliko skupaj gledava dnevnik. Anton postane čisto rdeč, čim pokažejo koga iz parlamenta. Pičke jim pravi, pičke preklete. Da si upajo kazati svoje ksihte pred kamero, potem ko so zafurali državo. No, no, Anton, mu odgovarjam. Znova in znova, no, no, Anton. Včasih me zaskrbi, da bi ga vrgel pritisk, krivo bi se počutila, čeprav vem, da nimam s tem nobene zveze. Bogve, ali kdo od njegovih sploh ve, da ga daje pritisk. Anton nikoli ne govori o svojih otrocih in vnukih, kje živijo, kdo so. Kadar je bolan, hodim pred njegova vrata. Naslanjam se nanja, poslušam, oprezam. Skrbi me, če je vse v redu. Pripravljena sem poklicati rešilca. Pripravljena sem odskočiti, če bi kdo prišel. Ničesar ne slišim skozi steno, vendar vem, da diha. Kar nekako vem. Nočem mu povedati, da to počnem. Zdi se mi, da mu ne bi bilo po volji. Ampak nekdo mora, si mislim. Nikogar ni k njemu, in njega ni k nikomur. Jaz imam vsaj vnukinjo, ki mi pošilja razglednice iz tujih mest, pa Lojzko na Primorskem. Pa hči se oglasi vsake toliko, dvakrat na mesec, kakor utegne. Enkrat je prišla na obisk, ko je bil Anton ravno pri meni. Ogledovala si ga je sumničavo, od daleč. Mama, mi je rekla potem, ko je odšel, mama, pa si menda nisi na stara leta našla tipa? Smejala sem se, se spomnim, glasno in od srca kot že dolgo ne. Tipa. To se mi je zdelo tako smešno, da sem morala ponoviti na glas. Tipa. Moj bog, nikoli v življenju nisem imela tipa. V mojih časih take reči niso obstajale. Komajda se še spomnim, kako je bilo, ko sem spoznala Janeza. Kar poročila sva se, pa je bilo. To sem hotela reči hčeri, pa nisem mogla, ker mi je šlo preveč na smeh. Kdo ve, kaj si je mislila, da sem znorela ali kaj, še danes si najbrž kaj misli, nikoli več nisva govorili o tem.