»Po tej tekmi nimam več nobenega dvoma, Kaka je ta trenutek najboljši nogometaš na svetu,« je bil v sredo zvečer evforičen Milanov trener Carlo Ancelotti, kateremu je Brazilec že neštetokrat rešil kožo. Skorajda bi mu jo celo na sobotnem derbiju proti Interju, ko močno kritizirani strateg ne bi mogel narediti več napak, kot jih je, a je Kakaju za enega najbolj neverjetnih preobratov v zgodovini velikih mestnih obračunov zmanjkalo le nekaj minut in nekaj sreče. Nič čudnega, da je strateg pred svojim najboljšim igralcem snel klobuk. »Me prav zanima, komu bodo letos podarili prestižno zlato žogo in ga okronali za uradno najboljšega. Res me zanima,« je bil jasen Ancelotti, v isti ali pa v podoben rog pa trobijo tudi mnogi, ki Milanovega zvezdnika ne hvalijo predvsem po službeni dolžnosti. Kaj pa Kaka sam? Medtem ko je njegova igra vse bolj razkošna, njegove poteze vse bolj genialne, njegovi zadetki pa vse lepši in predvsem vse številčnejši, je simpatični 24-letnik še vedno skromen, vase zaprt fant, ki lahko z izjavami ali z dejanji zunaj nogometnih zelenic kaj prahu dvigne le po pomoti. In tako tudi tokrat nismo mogli pričakovati kakega tolčenja po prsih in kake hvale na lasten račun. Vnovič smo slišali pohvale na račun ekipe, trenerja, podpredsednika in predsednika, če bi imel dovolj časa, pa bi verjetno zasluge za svojo predstavo in zadetke prej kot sebi pripisal tudi hišniku in možem, ki so pripravili travnato površino na San Siru. »Pomembno je, da je Milan zmagal in da smo na pragu uvrstitve v nadaljnje tekmovanje. Je pa res, da hat-tricka v ligi prvakov ne dosežeš vsak dan, zato sem za spomin domov odnesel žogo s te tekme, medtem ko bom dres podaril nekemu bolnemu otroku,« je le še dodal. To je pač Kaka, in naj vas ne preseneti, če ga boste nekega dne resnično zasačili pri tem, ko bo poleg svoje na trening ali na tekmo nesel tudi torbo kakega manj sposobnega soigralca.