Ko sem pred leti pisal v Delu, v rubriki Znanost za razvoj, o teoriji kaosa in omenjal fraktalsko geometrijo, virtualnost še ni bila aktualna, dandanes pa čelado z vmesnikom ponujajo sejmarsko že otrokom, da doživljajo primeroma vratolomne uprostorjene vožnje in igre. Virtualnost kot videzna dvorazsežna trirazsežnost vzburja hkrati domišljijo: so ameriške televizijske nadaljevanke VR (Virtual Reality), kjer televizijski igrci "vskočijo" v računalnik in se grejo svoje igrice znotraj "games", torej znotraj iger. Z virtualno resničnostjo se seznanjajo že slovenski otroci in očitno uživajo v takšnih računalniških igricah. Če pustimo vnemar pedagoško vrednost računalniških igric in računalniško - hazardersko odvisnost ali zasvojenost, ko je slišati glasove, da bi morali prvaki računalniških iger prejemati plačo, uvidevamo tehnološki pomen komunikacije. Kaj pomeni tudi mednarodna računalniško komunikacijska zveza Internet ter sofisticirano sodelovanje med znanstveniki po računalniku, je tudi že dovolj znano. Slovenci smo se seznanili z virtualno resničnostjo (nadalje VR) na računalniških sejmih od leta 1994 naprej. Naprave VR so drage, zato jih še ni mogoče kupovati za osebne namene, da i primeroma arhitekti v svojih ateljejih oblikovali prostore in risali načrte zazidave, sprehajaje se po VR in v okolju ekrana. Tudi industijski oblikovavci še nimajo naprav VR, ko bi digitalizirali izdelke in jih opremljali ter dajali v estetsko embalažo.