In to je bil namen. Sateliti so te podobe »škorpijonov«, ki hladnokrvno ubijajo mlade muslimanske fante, prenesli po vsem svetu. To je bilo le šest žrtev od okoli osem tisoč muslimanskih moških in fantov, ki so jih usmrtili po padcu varnega območja Združenih narodov okoli Srebrenice. Slobodan Milošević je z okamnelim obrazom sedel na klopi za obtožence. Nimam pojma, ali je slišal glas snemalca, ki je ubijalcem rekel, naj pohitijo, ker mu crkuje baterija. Toda če bi bila v tistem trenutku na njegovem mestu, bi mi dušo ohromil obup. V prvi polovici leta 2005 je Milošević videl svoj zaporniški oddelek, kako se polni z znanimi obrazi iz Beograda, Bosne in Hercegovine ter s Hrvaškega. V bistvu je bilo takrat skoraj celotno srbsko vodstvo za rešetkami ali na prostosti le na začasni izpustitvi. Moralo se je zdeti, da njegove izjave, da je mednarodno sodišče nezakonito, niso odmevale pri nikomer od pomembnih. Miloševićeva politična obramba ni uspela nakrhati gore dejstev, ki se je dvigala pred njim, in še več resnic je prišlo na dan med nadaljnjimi sojenji njegovim sokrivcem. Nihče, razen nekaj zagrizencev, se ni zmenil za njegove politične tirade. Le nekaj gorečih apologetov v Srbiji in na tujem je lahko še naprej zanikalo, da se je zgodil pokol v Srebrenici in da so v njem kot morilci sodelovali Srbi iz Srbije. Zaradi interneta je postal videoposnetek s škorpijoni na voljo vsakomur, v vsakem trenutku, z levim klikom na računalniško miško. To je Miloševićevo zapuščino zmlelo v prah ob robu bosanskih cest, kjer so škorpijoni ubili svoje žrtve, tako prepričani o svoji nekaznovanosti, da so se potrudili dejanje posneti in kameri pokazati svoje obraze ter obraze svojih žrtev, kot da bi plesali na poročnem slavju. Zavestno in podzavestno, kar je mogoče še pomembneje, je Milošević moral vedeti, da nikoli več ne bo svoboden človek.Videti je bil utrujen in neurejen