Kljub poletni vročini in puščavskemu vetru je bil tudi sam do vratu zapet in obut v škornje. »Ste musliman?« je vprašal z mehkim glasom. Vprašanje je bilo na mestu. Stala sva pred vhodom v mavzolej potomca preroka Mohameda v najsvetejšem iranskem mestu na meji z Afganistanom. Za visokimi zlatimi vrati je bilo najsvetejše, njegova grobnica.Spomnil sem se Kafke in stražarja pred vrati pravice, ki je za strogo masko nepristopnosti skrival smisel za humor. Ironija bi morala odpreti ta vrata.»Ne še,« sem rekel z nasmehom, za katerega sem upal, da je razorožujoč. »Nimam talenta.«Metlica se me je rahlo dotaknila in me usmerila stran od vrat. Stražar me je odkril v gneči ljudi, ki so počasi v neskončnem toku hodili k sarkofagu imama Reze. Sam sebi sem se zdel neopazen, ker sem se oblekel v najbolj temna oblačila, kar jih premorem. Najprej sem mislil, da me je izdal napis Brooklyn Industries na majčki, vendar stražarja ne gre podcenjevati. Ima izostren pogled. Vsako leto gre mimo njegovih vrat deset ali petnajst milijonov romarjev. Vajen je ločiti radovedneže od vernikov. Zgolj radovednost pa v mavzoleju ne velja. Treba je verjeti. Za zidovi žubori voda v vodometihMašad. Mesto je primerljivo z Meko in Medino. Musliman, ki gre na romanje v Meko, dobi naziv hadži. Šiiti, ki pridejo v Mašad, postanejo mešdiji. Imam Reza je bil osmi po vrsti v nizu naslednikov preroka Mohameda, ko je v osmem stoletju potekala verska vojna znotraj nastajajoče muslimanske skupnosti. Posvetna politična oblast, ki so jo predstavljali kalifi, je bila sovražna verskemu populizmu imamov. Kalif Mamun je imama Rezo iz Meke povabil v svoje kraljestvo na skrajnem vzhodnem robu takratnega muslimanskega sveta. Hotel ga je zvleči čim dlje od verskih in političnih središč, kjer je bil rojen prerok Mohamed. Na dvoru v Sanabadu ga je najprej zaprl, potem pa mu dal piti zastrupljen sok iz granatnih jabolk. Pokopali so ga ponoči, da žalovalci ne bi zrušili režima. Za vrati mavzoleja je bilo slišati jok in ihteče krike. Šiiti pri svojih verskih ritualih izražajo žalost nad usodo svojih umrlih verskih voditeljev in obup nad človeško slabostjo, ki je zakrivila njihove strašne usode. Šiitska verska zgodovina je polna izdaj, krvavih obračunov in pohodov za utrditev oblasti prave vere nad družbo. Ajatola Homeini je bil zgolj zadnji v vrsti verskih voditeljev, ki so v Iranu vzpostavili klerikalno državo z revolucionarnimi metodami.V Mašadu je njihova zgodovina zapisana v kamnu in keramičnih ploščicah. Astan e Kuds e Razavi, obzidan neskončni kompleks mošej in molilnic v središču mesta, je zgrajen kot velikanski labirint. Zgradili so ga, kot bi tudi sami verjeli v sanje Evropejcev o Orientu. Za prvim obzidjem je s pisanimi keramičnimi ploščicami obdano dvorišče, za njim dolg hodnik s stebrički, mošeja, dvorišče v dvorišču, za zidovi se sliši žuborenje vode, sredi četrtega dvorišča je vodomet. Tla so prekrita s preprogami, skozi odprta vrata zgradb se vidijo police s knjigami, nad mizami se sklanjajo študenti. Svetišče zavzema površino petih mestnih četrti, v njem so univerze, knjižnice in molilnice. Že ob vhodu se prostor zazdi zelo zelo star. Kot bi v sebi nosil modrost stoletij. V treh muzejih hranijo starodavne preproge, iluminirane rokopise, ki so nastali v časih, ko so v Evropi živeli še v jamah. Ob njih so slike modernih iranskih slikarjev, ki slikajo življenja prerokov. Šiiti nimajo predsodkov do slikanja ljudi tako kot njihovi sunitski bratje in so razvili vse slikarske tehnike, ki jih uporablja zahod. V prodajalni spominkov lahko kupite sliko imama Reze in razglednico s Homeinijevo sliko. Vsi zidovi so prekriti s porisanimi keramičnimi ploščicami, povsod vlada tišina, ker preproge utišajo korake tisočev ljudi, ki molijo, zamaknjeno sedijo zazrti vase ali se igrajo z otroki. To je eden tistih krajev, kjer se je čas ustavil pred tisoč leti.Moderna imitacija starega Vtis je popolnoma napačen. Večina zunanjih zgradb in dvorišč kompleksa v resnici ni starejša od dvajset let, osrednji del pa je bil zgrajen sredi prejšnjega stoletja. Ko se je Homeini leta 1979 iz pregnanstva vrnil v Iran in ustanovil »božjo vlado«, je svetišču namenil ogromna državna sredstva. Z njimi so četrt v središču mesta zravnali z zemljo in površino verskega kompleksa podvojili. Imamov mavzolej je res star okoli tisoč let, nekaj mošej je častitljive starosti, vse drugo je moderna imitacija starega. Zgradbe so zgrajene tako, kot si moderni iranski kleriki predstavljajo, da bi bilo sveto mesto zgrajeno pred tisoč leti, če bi za njim stala močna naftna ekonomija centralizirane države. Majhen stari del svetišča je iz kamna, druge zgradbe so iz železobetona, keramične ploščice pa so nanj prilepljene s plastičnimi lepili. Talne preproge so industrijski izdelek, ki mehanično ponavlja vzorce nomadskih kultur. Celotna institucija je prav toliko pristna kot Disneyland. »Mašad je metafora sodobnega Irana,« mi je nekaj dni kasneje rekel mlad poslovnež med potjo skozi Teheran. »Vsa ta svetost je hlinjena. Vera je politična oblast, verske institucije pa velika industrija.«Čudil sem se, da v mestu, ki je tako zaznamovano s tradicijo, ni bilo mogoče najti tradicionalne iranske restavracije ali knjigarne z iransko literaturo. Takoj za zidom svetišča so bili stojnice in trgovine s plastičnimi spominki, urami s portreti imamov, majhnimi vodometi na baterije z vrtečimi se napisi iz korana, fotografski studii, kjer si se lahko slikal v družbi prerokov, in kioski za amerikanizirano hitro prehrano. Dve ali tri restavracije, ki so se hvalile s tradicionalno iransko kuhinjo, so bile luknje v kleteh, mize so pokrivali plastični prti, postrežba je bila pragmatična, hrana standardizirana in pogreta v mikrovalovnih pečicah. Svetišča imama Reze bi bil vesel Edward Said. Iranci v Mašadu so porušili središče mesta, da bi zgradili orientalistično versko fantazijo. Resnično mesto okoli orientalnega svetišča pa je delovalo po vseh normah modernih zahodnih družb. Ljudje ne hodijo po nakupih na bazar. Ta je namenjen verskemu turizmu. Meščani hodijo v nakupovalne centre tako kot vsi drugi meščani na svetu in kupujejo kitajske izdelke. Resnici na ljubo je bila tudi večina šiitskih verskih spominkov pred svetiščem narejena na Kitajskem, v Maleziji, Koreji in Tajvanu. »Naj te ne zavedejo črne rute, čadorji in državna ikonografija na plakatih. To je ali politična represija ali propaganda,« je rekel sogovornik, ki bo tako kot drugi ostal brez imena, da ne zaide v težave.»V vsakdanjem življenju je Iran moderna država. Ljudje čez dan skrbijo za preživetje, zvečer pa gledajo ameriške filme.«OrientalizemRazložil sem mu svojo zadrego. Osem tisoč kilometrov sem naredil z avtomobilom od Nove Gorice do Afganistana, da bi našel tisti skrivnosti Orient, o katerem sem čital debele knjige. Na koncu poti, ki je šla čez Carigrad, mimo gore Ararat, čez puščave in mesta ob svilni poti, sem na koncu prišel v najbolj sveto mesto najbolj skrivnostne muslimanske sekte. Če je kje tisti Orient, pri katerem se navdihujejo evropske fantazije o njem, bi to moralo biti na grobu imama, ki je od Indonezije do Libanona vsaj tako popularen kot Jezus Kristus. Na prvi pogled je ikonografija ustrezala. Njegovo svetišče je ob sončnem zahodu res delovalo kot pravljica iz Tisoč in ene noči. Le da so za vitraži knjižnice študirali svete spise na prenosnih računalnikih z brezžičnim internetom. V hotelu so na recepciji posojali čadorje in govorili šepetajoče, brezžični internet pa je delal tudi tam, in v baru so razlikovali kapučino od espressa s solzo mleka.Bilo je še huje. Po tavanju med prodajalnami hamburgerjev, italijanskih čevljev, turških majic in trgovinami z elektroniko sem pri nakupovalnem centru Jannat našel pristen orientalski kraj. Čajnica Hezardestan je v kleti tik za supermarketom. Skoraj neopazen izvesek kaže na kraj, ki hoče biti zelo star. Velika soba je prekrita z zguljenimi preprogami. Na izrezljanih mizicah strogi fantje v tradicionalnih oblačilih v skoraj prozornih porcelanastih skodelicah strežejo dišeč čaj in piškote z rozinami na srebrnih krožnikih z arabeskami. Izza ročno potiskanih isfahanskih zaves je prihajala starodavna perzijska glasba. Ob steni so bile postavljene vodne pipe. Iz kuhinje je dišalo po pravem ognju, cimetu, žafranu in kardamomu. Končno. Čajnica Hezardestan je bila popolna podoba vzhodnjaške očarljivosti. To je tisti kraj, kamor pod večer pridejo skrivnostni orientalci, pijejo čaj, kadijo vodne pipe in se globoko pogovarjajo o orientalskih rečeh, ali o njih molčijo. Le da ob osmih zvečer v čajnici ni bilo žive duše. Natakar je prinesel čaj in piškote in se tiho umaknil za zaveso. Prinesel je drug srebrn čajnik s čajem. Vse mize so bile še vedno prazne. Čez poldrugo uro je v čajnico prišel par. On v temnih hlačah in rjavi srajci, ona v črnem čadorju. Govorila sta arabsko. Očitno romarja, ki sta v prostor zašla po naključju.Lastnik, ki je brezhibno govoril angleško, je začudeno pogledal ob vprašanju, zakaj v njegovi čajnici ni gostov.»Zato, ker v mestu ni zahodnih turistov.«Pregnale so jih grožnje z bombardiranjem Irana in oživitev vojne v Afganistanu.»Kaj pa domačini? Zakaj pa njih ni...Zato, ker sem lokal naredil za turiste. Oni imajo te reči radi. Domačini hodijo drugam.«Saj. Kdo drug razen turistov bo prišel v lokal, kjer mora sedeti na tleh, v tišini piti čaj in poslušati monotono tradicionalno glasbo, če lahko gre v normalno gostilno, kjer sedi za mizo, na televizijskem zaslonu gleda evropsko nogometno prvenstvo in pije kokakolo in fanto? Lastnik je bil poslovnež iz Teherana. V Mašadu je zgradil orientalno čajnico po predstavah, ki jih imajo zahodnjaki o tem, kako na robu sveta živijo domačini. Kraj je bil prelep in prav toliko pristen kot irski pubi v Prekmurju ali ameriški Joe´s pub v Tel Avivu, ki ga je lastnik kupil po katalogu. Sveti spisi Sogovornik v Teheranu se je hahljal. Peljali smo se na filmski večer v zasebni hiši v središču mesta. Prosil sem ga, če mi prevede napise pod velikimi plakati Homeinija in ajatole Hameneja, ki so pokrivali vse ravne površine v mestu.»Večine tudi sam ne razumem,« je prostodušno priznal.»Ljubi svojega brata,« je pokazal na dvojni portret Homeinija in Hameneja na nadvozu. »Živi čisto življenje,« je prevedel uradni grafit na zidu ob avtocesti, ki preči mesto. »Večina bi morala viseti v vrtcih. Starci iz Qoma radi pišejo svoje prazne otročarije na zidove. Tega v resnici nihče ne bere. Jaz se vozim mimo njih in jih sploh ne opazim.«Qom je versko središče režima ajatol, kjer so univerze in središče klerikalne oblasti. »Sami pa čitajo Martina Heideggra in polemizirajo z njim...Martina Heideggra? Zakaj...Najbrž jim je blizu.«Iran je res nenavadna država. V prvi knjigarni, v katero sem zašel v Teheranu, so prodajali perzijske prevode Slavoja Žižka. To se je dalo pripisati neverjetni želji iranske civilne družbe, da bi se skozi vse kanale priključila modernosti zahoda. Ampak Heidegger kot popularen avtor med ljudmi, ki poklicno berejo koran in dela prerokov, je zvenelo res nenavadno. »Kaj pa ti bereš?« sem vprašal.»Jaz berem Althusserja, Derridaja in Foucaulta.«Najbrž sem zelo začudeno pogledal.»A pri vas ne berete filozofije?« je vprašal.»Ja, ampak je ne berejo tridesetletni japiji, ki delajo v svetovalnih podjetjih,« sem izrekel splošno znano resnico.»No, pri nas pa poslovneži beremo filozofijo,« je bil jedrnat odgovor. Postalo je še bolj čudno. Ko smo prišli do hiše, kjer naj bi potekal filmski večer, je bilo v dnevni sobi zbranih deset ali petnajst ljudi. Družba je bila fantastična. Dva sta bila voditelja študentskega gibanja v času reform predsednika Hatamija, ko se je zdelo, da se bo klerikalni režim postopoma umaknil pred politično družbo. Ob propadu reform sta oba odslužila nekaj kazni v zaporih in nase sprejela sitnosti, ki sodijo k življenju političnih disidentov. Ob novi ofenzivi konservativnega predsednika Mahmuda Ahmadinežada, ki je posekal vse opozicijske institucije, sta se umaknila iz političnega življenja. Mlada ženska je nekaj mesecev prej izgubila dovoljenje za delo kot novinarka in je v kotu gojila svoj obup. Ob oknu so trije moški glasno polemizirali o Samu Peckinpahu, Clintu Eastwoodu in Martinu Scorceseju. To je bil filmski večer. Pogasili smo luči in gledali intimistično dramo Veter nas bo ponesel iranskega režiserja Abbasa Kiarostamija. Film je skoraj konceptualistično posneta zgodba o televizijskem producentu, ki želi v kurdski vasi posneti zelo redek pogrebni ritual. Z ekipo pride na vas in cel film čaka, da bo umrla stara ženska, za katero naj bi vas žalovala. Ženska preživi, v filmu se ne zgodi nič razen drobnih zgodb, ki sestavljajo življenje na vasi.»A je to tudi metafora Irana?« sem vprašal moškega, ki je delal kot politični analitik pri obskurni teheranski instituciji.»Ne,« je suho dogovoril. »To je film.«Živimo s svojimi protislovjiPogovor se je zavlekel čez pol noči. Potekal je čez dolga predavanja o zapletenosti družbe, ki se navzven zdi tako preprosta. »Reči za Mašad, da zrcali podobo Irana, je morda upravičeno,« je nadaljeval. »Ahmadinežad je začel svojo predvolilno kampanjo v mestu, ki je zaradi svetišča po definiciji konservativno. Tja pridejo ljudje zaradi vere. Vendar Ahmadinežad ni sesul Hatamijevega projekta reforme civilne družbe z verskimi argumenti. Tudi Hatami je vernik. Še več. Je visok predstavnik klera in je del družbe iz Qoma. Hatamijev projekt organizacije civilne družbe se je ukvarjal s problemom prerazporeditve politične moči. Načrtoval je politične reforme. Ne tako radikalne, kot smo si jih želeli mi, vendar dovolj globoke. Bolj liberalen tisk, manj omejitev za ženske, vsaj nekoliko bolj pluralen politični prostor. Reforme so propadle, ker se je šiitski kler ustrašil, da bo izgubil vpliv. Pa ne vpliva na duše. Politične reforme bi ogrozile ekonomske korporacije v lasti klera, ki so jih ustanovili med revolucijo s podržavljenjem šahovega premoženja. Verska oblast zagotavlja nadzor nad državnimi financami. Ta strah je pokopal Hatamijeve reforme. S tem bi odletela tudi ideologija, ki oboje opravičuje kot božjo voljo. V Mašadu ne bi več imeli neskončnih sredstev za graditev svetišč in upravljanje karitativnih institucij, skozi katere se pretaka kapital, ki ga nadzoruje kler. Torta za policisteAhmadinežad je nastopil s programom redistribucije bogastva in s tem zagrabil domišljijo volilcev. Obljubljal je gospodarske reforme in blagostanje. Zvenelo je sijajno. Ampak realiziral ni niti enega od gospodarskih ciljev svoje vlade. Zdaj živimo slabše kot kadarkoli prej. Iran leži na nafti, bencin pa je racioniran in ga kupujemo na bone. Inflacija se povečuje v fantastičnih številkah, gospodarstvo stagnira. Ker mu je ekonomski program propadel na vsej črti, se je spomnil uporabiti karto razvoja jedrskega orožja. Iran predstavlja kot ogroženo državo, zato lahko kler poostruje verske prepovedi in ohranja zunanjo podobo pobožne države. Tako je Mašad lahko metafora. Mesto je zaradi vojne v Afganistanu v ekonomski krizi in je polno beguncev. Tam čez poteka trgovina z mamili iz Afganistana in Pakistana. V takem položaju je logično, da se povečuje politična represija in vztraja pri dominaciji klera nad zunanjo podobo družbe...In da ne bi mislil,« je vskočila novinarka, ki so ji vzeli dovoljenje za objavljanje člankov v vsej državi. »Ahmadinežad je na čelu agresivnega, ampak krhkega režima. Vse, kar ga drži pokonci, je Amerika.«Amerika je po vsem svetu kriva za vse, vendar se mi je tukaj preskok zdel nekoliko prehiter.»Oh, ne,« je rekla novinarka, ki je na ulici odeta v črno videti kot vrana na državnem pogrebu, doma pa kot Marilyn Monroe. »Režim drži pokonci več stebrov. Glavni je zunanji sovražnik. Ameriška izolacija države je vedno priročen argument za represijo. Z jedrskimi raziskavami je Ahmadinežad sovražnika konkretiziral. Če Američani bombardirajo Iran, bo dobil v roke neizpodbiten argument, da uro obrne nazaj v osemdeseta leta. Zdaj pišejo novo kazensko zakonodajo, ki bo vse ekscentričnosti šeriatskega prava uredila v moderno zakonodajo. Ukinili bodo kamenjanje in vpeljali kirurške amputacije rok.« Pogovor je zvenel surrealistično. Na policah so bili prevodi filozofskih del, ki ne bi delali sramote na kateremkoli oddelku za filozofijo resne evropske univerze. Tri četrtine plošč pri stolpu je tudi pri meni doma, druge bi imel. V ozadju so se pogovarjali o znancu, ki ima eno od treh najbolj popolnih zbirk filmske glasbe na svetu. Umetnica, ki ima težave z razstavljanjem svojih slik, ker so preveč erotične, je opazila mojo zadrego.»V Teheranu so psi z zakonom prepovedani,« je rekla s kozarcem vodke v roki. »Jaz mojega psa vsak dan sprehajam med dvema policijskima postajama. Da mi pustijo imeti psa, vsak teden spečem dve torti. Eno nesem na eno policijsko postajo, drugo na drugo. Naučili smo se živeti z našimi protislovji.«Bili so praznični dnevi. Skupaj sta padli obletnica smrti imama Homeinija in smrti ene od žena preroka Mohameda. Iranci so imeli teden dni počitnic. Uradno je bila država sklonjena k molitvi in je objokovala obe izgubi. Tudi sicer resnoben televizijski program je postal turoben. Na križiščih so visele črne zastave. V središču mesta je bila verska prireditev, na kateri so se ritualno bičali in blagoslavljali orožje. Mesto pa je bilo popolnoma prazno. Divji promet je potihnil, po širokih avenijah se je bilo mogoče sprehajati, ne da bi na prehodih tvegal življenje med običajnimi petimi vrstami avtomobilov, ki hočejo vsi hkrati čez. Že prejšnji dan so vsi prebivalci pobegnili na obalo Perzijskega zaliva ali na vikende na kaspijsko morje.ljub poletni vročini in puščavskemu vetru je bil tudi sam do vratu zapet in obut v škornje. »Ste musliman?« je vprašal z mehkim glasom. Vprašanje je bilo na mestu. Stala sva pred vhodom v mavzolej potomca preroka Mohameda v najsvetejšem iranskem mestu na meji z Afganistanom. Za visokimi zlatimi vrati je bilo najsvetejše, njegova grobnica.