Počasi in previdno je stopala skozi poseko in stopila na globoko, od hudournikov izjedeno pot. Kakor vedno si je odpočila na kraju pri strmi skali, kjer je bila v steno vsekana lina in v njej podoba Matere božje. Mnogo zgodb je krožilo o tej vklesani podobi, a le ena je bila gotova. Neki kmet je tod vlačil hlode in vse skupaj je zdrsnilo po strmem pobočju. In ker se ni nič zgodilo voloma in ne njemu, da ga je pri tej nesreči varovala Marija, je njej v zahvalo kmet vklesal v steno polico in postavil vanjo Marijin kipec. Regina se je polzavedno prekrižala in sedla na klop kraj stene. Skozi zlizane gumijaste podplate je čutila kamenje in grušč, ki ga je voda ob nalivih pustila na poti. Mogočne bukve so stezale debele veje, da so se gosto prepletale nad potjo. Skoznje neba skoraj ni bilo videti. Dolgo si lahko posedal tu med dežjem, kajti dolgo je trajalo, da so kaplje po listih prikapljale na tla. Čez pot se je vilo strmo pobočje, kjer se je na pomlad razcvetalo cvetje teloha in noric. Zdaj je tod pihal iz vznožja kjer se je slišalo žuborenje potoka, hladen veter. Zapihal je Regini v lica in ji hladil čelo. Med počitkom je kdaj segla v posodo z borovnicami in jih počasi zobala. V krošnjah je počasi pojemalo ptičje petje. Mali pevci so se že utrudili.