Ljubljanski Hotel Mons. Pred vhodom rdeča preproga in dolga vrsta sveč. In visoke petke, ki drobencljajo proti dvorani, iz katere se že sliši žuborenje glasov. In smeh. Sprejem je prav prisrčen, nasmejana namestnica doktorja Valentina Inzka, avstrijskega veleposlanika, magistra Erika Bernhard z moštvom veleposlaništva nas prijazno pozdravi in ogovori – v slovenščini. Vsaj za podpisanega je to veliko presenečenje, saj smo se doslej pogovarjali predvsem angleško. No, morda smo se pa premalo pogovarjali. A simpatičnega, prijaznega doktorja Valentina ne opazimo nikjer – na vprašujoči pogled pa nam Erika le pokaže proti dvorani: »Tam je.« In ko pridemo v dvorano, zagledamo ganljiv prizor: doktor Inzko in genij slovenske pisane besede, režije in komedije (tudi drame), najuspešnejši pisec aforizmov v Sloveniji, Žarko Petan, se radostno (kot bi se poznala še od takrat, ko sta nosila kratke hlače), prisrčno trepljata po ramenih. Potem izvemo zgodbo za prizorom: »Žarko in Valentin sta dobra prijatelja še iz kar davnih časov, ko je Žarko Petan še režiral v gledališču v Sarajevu, Valentin pa je bil tam rosno mlad diplomat. Verjemite, spominov imata nešteto.« Dvorana se vedno bolj polni, opazimo predstavnika najmočnejše avstrijske proizvajalke spodnjega perila, od nekje – skoraj neopazno – nam pomaha simpatična španska veleposlanica Carmen Fontes. In proti koncu se nam pridružita še grof in grofica, Joseph in Teodora Prašek. Gostje se elegantno sukajo med obloženimi mizami, med katerimi se še spretneje vrtijo natakarji s penino.