Razprava o slovenski narečni poeziji je ponudila smernice za razumevanje dokaj neugodnega položaja slovenske narečne poezije, ki ji mesto določa nenaklonjeno akademsko ozračje; to strogo ločuje med vrednostjo literature v knjižni slovenščini in literature v narečjih. Podobno razumevajo narečja tudi njihovi govorci, saj lahko na lokalnih radijskih postajah še vedno slišimo šale na račun lokalnega govora, redko pa je dialekt uporabljen v ustvarjalnem diskurzu, ki ne bi bil humoren, čeprav po mnenju Marije Stanonik večina narečij ponuja izjemno paleto izraznih možnosti in strukturno razčlenjenost. Izvore narečnega književnega ustvarjanja pa je po mnenju Stanonikove mogoče iskati v »težnji po izražanju psihološke in pokrajinske identitete«, kar bi bilo mogoče dokazati z analizo primerljivega »ustvarjalnega etosa« avtorjev, ki prihajajo iz istih pokrajinskih enot: »Kako ne bi enako mislili, če pa enako vidijo,« je menila Stanonikova.Novi prevajalski obeti