Odprl je oči in videl, da sedi v svojem fotelju, na vratih kuhinje je stal Iztok, iz ozadja so se slišale šale, govorjenje in smeh. Kuhinja je bila polna vojakov vseh barv in z vseh strani, mirno so bili pomešani, zazibani v vesele pogovore o svojih družinah, otrocih, o mladosti, o svojih mestih, o študentskih letih, o zaposlitvi. Pustili so se uspavati prijetnim spominom na vsakdanjost, hkrati pa prijetno vzburjeni ob misli, da se bodo po dolgih mesecih suše povzpeli na žensko telo, ki je v sosednji sobi zvezano na postelji. Zdaj že brez maske, podpludbe so počasi usihale in večina je hotela videti prelomljene, prazne oči, medtem ko so poplesovali iz luknje v luknjo, s cveta na cvet. Gruča petnajstih ali dvajsetih vojakov je bila nagnetena na vratih in oprezala v sobo, ali soborci ali smrtni sovražniki, to v tistih trenutkih ni bilo pomembno. Opazovali so goloto v sobi, že napeti, bizoni, in natančno nadzorovali veliko stensko uro, pritrjeno nad posteljo, tik nad Kajino glavo. Vsak dvajset minut in niti sekunde več, po tem času so ga vrgli z ženske, ne glede na to, ali je opravil svoje ali ne.