“V Jeruzalemu sem se znašel v soboto - toda na noben način nisem uspel dobiti taksija. Z grmado fotografske opremo sem dolgo stal sredi ceste, preden sem zagledal taksi, ki se mi je približeval. Šofer je bil brez dvoma Arabec in taksi poln arabskih potnikov. Z rokami mi je pokazal, da se bo vrnil, ko odloži potnike. Bil je izredno vroč poletni dan. Medtem ko sem čakal, sem opazoval mimoidoče židovske družine, katerih člani so bili vsi brez izjeme oblečeni v njihovo tradicionalno obleko. Predvsem me je osupnila zunanjost moških, saj so nosili črne krznene klobuke in bili oblečeni v debele črne plašče. Takrat nisem razumel, kako lahko v vsej neznosni vročini zdržijo v tej zimski obleki, pa četudi bi bila še tako moderna. Izgledali so kot judje izpred 50-ih ali 60-ih let v Evropi, kjer je podnebje mnogo bolj mrzlo. Pravzaprav so tu sprejeli takratni stil oblačenja za tradicionalen, zato torej mora ustrezati tudi v Izraelu! Potem ko sem v Izraelu preživel le nekaj ur, sem bil že poln zakaj-ev… Šele nekaj tednov kasneje sem uspel izvedeti, da so za žide takrat nastopili “dnevi žalovanja”, ki trajajo tri tedne. V tem času se morajo držati striktnih omejitev: ne smejo se briti ali striči las in tudi ne omožiti. To je obdobje globokega žalovanja zaradi tragičnega uničenja drugega židovskega templja na Gori Svetišče s strani Rimljanov, ko so zavzeli deželo. Ta dogodek pravzaprav predstavlja tudi konec tedanje židovske države. Zgodovinski spomin “naroda” in pomembnost slediti tradiciji sta izredno resna zadeva vsakega zavednega žida kot da bi se vsa zgodovina zgodila le v zadnjem stoletju, ne pa kar pred 1400 leti. Končno sem prispel do hotela, ki je stal v neposredni bližini Starega mesta in radovednost me je kmalu premagala. Ko sem vstopil skozi stara mestna vrata pod starorimskim obzidjem, ki obkroža Staro mesto, sem se znašel v popolnoma drugem svetu - v drugem času in prostoru, v svetu barv, vonjev, zvokov, ki so prepletali čustveni tok življenja. To je bila arabska čert Starega Jeruzalema... in nasprotno od judov je sobota za muslimane nakupovalni dan. Na koncu uličnega vrveža stojijo z rentgenom varovana obokana vhodna vrata obzidja, vhod v judovsko četrt, ki ga stražijo oboroženi izraelski vojaki in ki varujejo vstop k svetemu judovskemu kraju...Zahodno steno - Steno žalovanja.Komaj sem verjel, da zares stojim pred Zahodno steno. Izgledala je tako drugačna od eksotičnih vtisov, ki sem jih dobil s fotografij. Dolgo sem stal in opazoval dogajanje. V bližini je bilo veliko hiš zavarovanih z bodečo žico in močni žarometi so bili, kljub poldnevu, usmerjeni v Steno. Stalni tok židovskih mož je prihajal k Steni moliti in izvajati obrede, kajti kot je zapovedano, pravi judje Stene nikoli ne pustijo same. V bližini sem opazil moža, ki se mi je nekako zdel drugačen - ugibal sem, da je verjetno zelo veren, a živel je kot klošar. Ravno je hotel pojesti nekaj hrane, ko je k njemu pristopil vojak in med njima se je vnel prepir. Mislil sem si: No, tole je več kot zanimivo - izraelski vojak, ki spravlja v težave čistokrvnega žida? Dvignil sem fotoaparat in slikal dogodek. Napaka! Moje dejanje je v klošarju vzbudilo tako divjo jezo in agresijo, da sem bil srečen, da so me lahko zaščitili vojaki in me podučili: “Lahko si več kot srečen, da si neumni turist in fotografiraš v času Šabata, in celo pred Steno!” Moral sem dobesedno zbežati pred pljunki vreščečega romarja... Šabat je namreč dan, ko je vernikom zapovedano, da se morajo vzdržati vsakršnih aktivnosti in tudi ne voziti avta, da ne omenimo fotografiranja! Ko sem prišel naslednjič, sem takoj opazil velike oglasne deske povsod naokrog, ki so opozarjale, da je fotografiranje Stene na Šabat (soboto) strogo prepovedano. Krasno! Torej sem odslej le nakazal namen, da bi slikal in če se je kdo odzval negativno, nisem vztrajal. Pa tudi samo dogajanje pred Steno je bilo ves čas isto: ljudje so prihajali in prinašali zvitke papirja, na katere so zapisali svoje skrite želje in jih vtikali v razpoke v Steni.