Verjetno pa se bo na čolnu te vrste večina dnevnega življenja odvijala v prostornem kokpitu oziroma pod poletnim soncem. Tu je sicer prostora več kot le za dve osebi, a kakšne gneče vseeno ne priporočam. Kokpit je ukrojen za udobje, dobro počutje in uživanje, ne pa za prevoz potnikov: večji del tako ali tako zavzema široko ležišče za sončenje, ki ima tudi dvignjene zglavnike. Desno od ležišča je prehod s krmne stopnice v osrednji del kokpita, ki ga predstavljata sedežni kot v obliki črke U na levi strani in zunanja kuhinjica oziroma osvežilni kotiček na desni strani. Na prvi pogled nič posebnega, a tudi najmanjši pershing sledi tradiciji svojih večjih bratov: miza sedežnega kota je v mirovanju skrita v tla, izvlečemo pa jo s pritiskom na stikalo, ki sproži hidravlični dvižni mehanizem - prava mizica pogrni se. Hidravlika streže tudi velikemu pokrovu nad motornim prostorom, na katerem je že omenjeno ležišče. Druga Pershingova tradicija je prevladujoča bela barva: razen temnomodrega trupa je vse ostalo snežno belo, kar daje čolnu luksuzen videz, v sončni svetlobi pa tudi bleščavost - priporočam sončna očala.