Stuttgart je po letu 1991 že drugič gostitelj najboljših kolesark in kolesarjev. Ko so Nemci dobili kandidaturo za organizacijo prvenstva, niso vedeli, da bodo komaj čakali, da se bo prvenstvo končalo in pozabilo. Ta trenutek je v Nemčiji tekmovalno kolesarstvo »nujno zlo«, ki ga je treba ignorirati, pozabiti ali se boriti proti njemu. Med dirko po Franciji so tri največje televizijske hiše bojkotirale prenose s Toura in s tem so Nemci Francozom ostali dolžni tretjino zneska, ki bi ga morali plačati za televizijske pravice. Dirko po Nemčiji so predvajali z veseljem in vsakomur še z večjim veseljem prodali televizijske pravice za prenašanje dirke. Zanimanje za svetovno prvenstvo je ogromno, televizijske pravice za prenos so razprodane. Iz tega sledi nauk, da doping ni kriv za manjšo gledanost kolesarskih dirk, temveč komerciala. Nemci so v trenutku pozabili na dopinške afere, svoje klube so razglasili za »sterilne« in zdaj spet vabijo ob ceste navijače ter jih opozarjajo, da na nemškem kolesarskem zemljevidu ni samo Jan Ullrich. Obstaja tudi Erik Zabel, vendar spada med tiste skesance, ki so priznali, da so nekaj svojih največjih zmag dosegli z goljufijo. Ampak saj on prihaja iz tiste »druge« Nemčije, tiste z one strani bivšega zidu, prav tako kot Jan.