Irak, republika strahu, kot mu pravijo. Na njegovem čelu je predsednik Sadam Husein, ki si noči bojda krajša s poročili televizijskih postaj CNN in BBC, se navdušuje nad ameriškimi trilerji, občuduje Stalina in Machiavellija ter piše ljubezenske romane. Celo brez pomoči, kot se govori. Letošnjega maja so v novem bagdadskem gledališču igrali predstavo, narejeno po romanu Zazibah in kralj, za katerega so poznavalci prepričani, da je Sadamovo delo. Roman govori o osamljenem vladarju, zaljubljenem v vrlo, a povsem navadno deklico Zazibah, ki so jo posilili 17. januarja 1991. To je bil tisti usodni dan, kot so Američani napadli Irak, da bi se umaknil iz Kuvajta, ki ga je zasedel avgusta prejšnjega leta. Ljubosumni mož, ki so ga podpihovali tuji neverniki, Zazibah ubije. Razžaloščenemu vladarju je jasno, da mu preostane le eno: slediti nauku, ki mu ga je zaupala modra mučenica. Gre pa nekako takole: »Le strogi vladarji lahko pravilno vodijo svoje ljudstvo.« Nauk, ki se ga vladar Sadam še kako trdno drži. Njegova socialistična stranka Ba'th drži ljudstvo v nenehni grozi, ljudje se ne otresejo strahotnih nočnih mor niti podnevi, res pa je, da zato Sadam nikoli ne spi v svojih velikih palačah, pač pa se vsako noč odplazi v skrivno hišo ali celo kakšen šotor.