Spored: Kljub temu, da je v 19. stoletju nastalo mnogo simfoničnih del in vrsta uspešnih oper, pa je bilo v tem času še vedno v ospredju domače salonsko muziciranje in s tem komorna glasba. Zelo so bili priljubljeni večeri, na kateri so se domačini v svojem salonu predstavili tudi kot amaterski glasbeniki. Zato nas ne sme čuditi, da so po zvrsti samospeva posegli skoraj vsi skladatelji tega obdobja, čeprav nekatere od teh danes ne štejemo med osrednje avtorje te zvrsti. Med take gotovo sodi operni velikan Giuseppe Verdi, ki je svoje romance - zvrsti, ki se je razvijala vzporedno z nemškim liedom - napisal, še predno je zasnoval svojo prvo opero. Vendar pa se nam v njih že razkriva kot pravi dramatik, ki natanko sledi motivom literarne predloge. Drugače kot Verdi sta bila Chopin in Rahmaninov znana predvsem kot »pesnika klavirja«. Vendar so njun zgodnji opus prav tako zaznamovali samospevi. Večino svojih vokalnih del je Chopin zasnoval še v Varšavi med letoma 1829 in 1831, zaznamuje pa jih poudarjena liričnost. Podobno kot pri Rahmaninovu je tudi za samospeve J. Brahmsa značilno, da je klavirski part povsem enakovreden vokalnemu. Večina skladateljevih samospevov je poudarjeno melanholičnih, najbolj posrečeni pa so tisti, v katerih se skladatelj spoprijema z resnejšo, bivanjsko problematiko. Pri nas manj znano pa je tudi delo poljskega skladatelja Mieczyslawa Karlowicza. Izkazal se je predvsem kot avtor velikih simfoničnih pesnitev, zamišljenih po vzoru skladateljev »novonemške šole« (R. Wagner, F. Liszt, R. Strauss), za njegove speve pa je značilen tožeči lirizem.