Ker Ilovarjevi venomer sledimo namigom, še toliko raje pa namigom oseb, ki svoj prefinjeni okus vztrajno dokazujejo pred očmi javnosti, magari le s karirastim suknjičem v parlamentu, smo bili izjemno veseli nove pridobitve, oštarije, ki je že na papirju obetala neslutene užitke. Si je moč misliti lepše priporočilo, lepše besedilo spominske plošče poleg izveska z imenom gostilne od "Tu praznujejo rojstne dneve heroji slovenske osvoboditve"? Porkafiks, če se tu masti komandant Janez, se bo v kotlu našlo tudi nekaj za požeruški krožek. In smo stopinjam slavnega predhodnika ekspedicije sledili na nadkrito, tudi sredi dneva temačno teraso, kjer srečuješ le bližnje trenerkarje in lačne samohranilce, od uniformiranih predstavnikov ljudstva pa le ljubljansko redarsko službo. Ker, z izjemo juhe, ki jo je preverjeno srebnil naš vzornik, nismo bili poučeni o morebitnih vrhuncih Livadinega jedilnega lista, smo za začetek sledili instinktu in naskočili kar narezek Livada. Narezek, ki se je z doma kuhano šunko in pršutom, kakršnega lahko vakumiranega kupiš v trgovini, še odrezal z zmigljajem z rameni, z betežno prešano šunko (naj ugibamo: iz tiste trebušaste konzerve) in v kuhinji močno prepotenim in z dimom odišavljenim sirom (ugibajmo: lahka livada?), pa nas pripravil na najhujše. Najhujše v Livadi pač ni ta goveja juha z rezanci, v kateri se je med prekuhavanjem že davno izgubila sled za mesnimi delci in zelenjavo, niti zmrznjena zelenjava, ki se trudi istoimenski juhi s pomočjo smetane zagotoviti nje dobro ime. Tudi drugi pretendent za naslov, krožnik z ocvrtimi gamberi, ki si je mesto za praznično mizo izboril v ostri konkurenci možganov z jajcem in ocvrtega sira, ni s svojo skopo paleto okusov prepričal stroge žirije, medtem ko se je na samo dno po pričakovanjih uvrstil zobatec na žaru. Porcijski kralj morij in ribogojnic nas je prepričal z mokasto sestavo in nje enakovrednim okusom, ki se ga je silno trudila zakriti velikodušno odmerjena tržaška omaka. Da bi bila mera polna, pa sta mu sekundirali dve z oljem in česnom prepojeni rezini melancane, koluti pomaranč, ki naj bi prispevali k barvnemu sožitju na krožniku, in za evtanazijo godna blitva s krompirjem, za katere opis bi bil potreben manjši esej, in ki je ne bi identificiral niti Interpol. Spričo popolne katastrofe v ribjem sektorju se je pomaknila v ozadje trdota, stopnja peke in konfekcijska priloga biftka, bledi praženi krompir in le z omako oživljena telečja pečenka, tako kot se je manj vztrajalo na odlikah na žaru pečenega rumpsteaka, enega od dveh konjev, na katere je staviti v Livadi, če jo želiš zapustiti s kakršnimkoli občutkom. Le s čim si je Janša tam napolnil praznični krožnik, če takoj zanemarimo neprimerne, jugoslovenarske ražnjiče in čevapčiče? Z rumpsteakom in prekmursko gibanico? Zakaj ni raje odšel jest v skupščinsko menzo, ali če smo že tam okoli Ljubljanice, k Škofu, Alkarju, Jerneju, Breskvarju? Človek še Dolenjcem ne more več zaupati.