Feng šui je torej sinonim in tudi terminus technikus za skrb, kako urediti ambient, da se bomo v njem počutili čim bolje. Človeku je nekje dobro, drugje ne: to ugotovi, če zna slediti instinktu, ki je, kot pravi Izidor Habjanič, darilo narave vsem živim bitjem. Prav instinkt bi morali po njegovem bolj poslušati in ga spoštovati, tako kot so znali naši predniki. Ljudska arhitektura namreč v sebi skriva prvine iskanja dobrega počutja. V vsaki vasi so še pričevanja, kako so nekoč znali hišo zliti z okolico, jo, recimo, prilagoditi neravnemu reliefu, uskladiti z zakonitostmi vetrovne rože, prirediti sosedu ali podnebnim razmeram. Bili so pozorni, kje stoji oreh, kje lipa, kako je z marelico, spoštovali so mlako. Upoštevali so feng šui, ki se sicer ni tako imenoval, a je imel enaka pravila, kot so jih poznali Kitajci. Stoletja se je prenašal z ustnim izročilom, ki se je prenašalo iz rodu v rod, potem pa se je porazgubil in marsikje na podeželju so namesto ličnih hiš zrasli velikanski opečnati okostnjaki.