Flanagan piše že od rane mladosti, pred leposlovjem se je poskusil v zgodovinopisju, med drugim je izdal zgodovinski pregled britanske politike do brezposelnih ( Parish-fed Bastards: A History of the Politics of the Unemployed in Britain 1884-1939 ), ki je pravzaprav njegovo magistrsko delo. Njegov prvenec, Smrt rečnega vodnika, v katerem je glavni junak pred hudo dilemo - če hoče rešiti življenje potniku, mora žrtvovati svoje -, je kmalu po izidu 1994. postal vseavstralska uspešnica, ki je v treh mesecih doživela tri ponatise. Kljub izvrstnim kritikam nekaj let ni zagotovo vedel, ali bo uspel kot pisatelj ali pa mu bo sreča nekega dne obrnila hrbet, zato se je poleg s pisanjem ukvarjal še z drugimi stvarmi. Bil je tudi rečni vodnik po tasmanski reki Franklin. »Ne, tega se nikakor ne bi dalo primerjati z raftanjem na Soči, plovba po Franklinu traja deset dni in v tem času ne ugledaš ene same sledi civilizacije, kaj kmalu zaideš na območje, kjer je do najbližje ceste teden dni hoda. Če se kaj zgodi, morajo reševalci priti s helikopterji. Belci niso prodrli tja do 1966., za to območje sploh ni bilo pravih zemljevidov, pravzaprav sem bil menda med prvimi 50 belci, ki so se podali tja,« pripoveduje Richard Flanagan, ki se zadnjih osem let preživlja izključno s pisateljevanjem.