Gotovo ste se že kdaj vprašali: kako bi izgledal film, v katerega bi režiser spustil le spomine le eterični sok nostalgije, silhuetnih trenutkov, izgubljene sreče, delikatnih fantazij, obžalovanj, frustracij in spodletelih srečanj? Nič trajnega, obstojnega ali pa linearnega. Le sled šminke, cigaretni dim, odmev izgubljenih korakov in melanholično melodijo, ki ne gre iz ušes. Ne kopljite več 2046 je retrofuturistični film, v katerega Wong Kar Wai spusti le spomine pisatelja Chowa (Tony Leung), avtodestruktivnega hard-boiled fetišista, ki je nekoč, “v drugem času”, ljubil žensko. Ali pa ženske. Ni povsem jasno, katere izmed žensk, ki jih je ljubil, so realne in katere so fiktivne, toda v skrajni liniji je vseeno v njegovih spominih se prepletajo fragmenti njegovega sci-fi romana, ki se dogaja leta 2046, in fragmenti njegovega življenja v drugi polovici šestdesetih, po koncu filma Razpoložena za ljubezen, v katerem se je v hotelski sobi 2046 ljubil z Maggie Cheung. Njegove romance so intenzivne, strastne, senzualne, urgentne, polne patine, strukturirane kot sanje fatalk (Zhang Ziyi, Gong Li, Faye Wong, Carina Lau), ki stopajo v njegov svet, ne more obdržati. Niti kontrolirati. A po drugi strani Chow je fantazist, ki ve, da tudi najbolj realna ženska na določeni točki postane fikcija, le izgubljeni spomin. Ko pomisli na čas, ki vse pokvari, mu ne preostane drugega kot to, da uživa v odsotnosti.