Eden od gospodov si je uho s slušnim aparatom zaslonil še z roko, da bi bolje slišal, njegov na pogled mlajši tovariš je ritmu glasbe prizadevno sledil z udarjanjem s stopalom, ob zaključni pesmi Hej, brigade , ki jo je ob spremljavi harmonike udarno odpel partizanski zbor, pa skoraj ni bilo nikogar, ki ne bi vsaj mrmraje spremljal besedila. Slavnostna seja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB NOB) v petek v Muzeju novejše zgodovine, ena v nizu tradicionalnih spominskih slovesnosti ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju. A iz govora Bogdana Osolnika , člana sveta ZZB NOB, je bilo kmalu jasno, da tokratna slovesnost mineva v malo spremenjenem, ne v tistem, zaradi nenehnega večletnega ponavljanja že malo zatohlem ozračju. »Praznik upora bi moral biti dan ponosa vseh Slovencev, saj smo vsi – tako ali drugače – dediči pridobitev narodnoosvobodilnega boja. Vendar je spomin slovenske javnosti izpostavljen vplivom, ki poskušajo prevrednotiti zgodovino v interesu politike in ideologije revanšizma (...) Ustvarja se vtis, kakor da ni več jasno, na kateri strani svetovnega spopada je bila Slovenija in kaj je bilo takrat domoljubno in kaj izdajalsko (...) Zgodovina postaja ujetnica politike in predmet manipulacije z javnim mnenjem. Zaradi tega se v javnosti poglabljajo delitve iz preteklosti in težko obremenjuje zavest mladih rodov, ki nehote postajajo udeleženci narodnega razkola.«