Uspehov gotovo ne bi bilo, če ne bi slovenske tekmovalke in tekmovalci storili velikega napredka na področju duševne priprave in motiviranosti. Najbolj svetli primeri na tem področju so prav štirje zmagovalci sezone: Špela Pretnar, Mojca Suhadolc, Matjaž Vrhovnik in Mitja Kunc. Pretnarjevi je sanjska sezona uspela po velikem šoku na svetovnem prvenstvu v Vailu, ko je na zadnji prelomnici slalomske tekme izgubila možnost za prvo kolajno na velikih tekmovanjih. Tudi zaradi tega nesrečnega pripetljaja je Blejka po lanski sezono dobro premislila, ali naj nadaljuje s športno potjo. Začetni dvomi in kasnejša odločitev v prid smučanju so ji dali nov zagon, predvsem pa so ji pomagali pri osebnostnem zorenju. Brez tega tudi Matjaž Vrhovnik in Mitja Kunc ne bi dosegala takšnih uspehov. Mitja Kunc, večni talent, ki nikoli dotlej ni povsem uresničil obetov ter lastnih pričakovanj, se je po poškodbi pred tremi leti in med kasnejšim prebijanjem iz ozadja prelevil v realističnega, a borbenega in nepopustljivega tekmovalca, hvaležnega za vsak napredek, ki ga je lahko zaznal pri sebi. Še bolj osupljiv je pohod Matjaža Vrhovnika na vrh svetovnega slaloma. Tudi ta bi bil le malo verjeten, če Vrhovnik za seboj ne bi imel večletnega životarjenja v senci uspešnejših kolegov, ki pa mu ni uničilo samozavesti, pač ga je naučilo marsikaj koristnega o njem samem in svetu, v katerem živi. Potem pa je tu še Mojca Suhadolc, ki se je po številnih razočaranjih na njeni že dolgi športni poti, znala zbrati in uspeti. Prva zmaga in kasnejši bron v superveleslalomskem seštevku svetovnega pokala ji je tako prinesel veliko zadoščenje, slovenskemu alpskemu smučanju pa prvi tovrstni uspeh v hitrih disciplinah. Uspehi v delu javnosti že odpisanih tekmovalk in tekmovalcev pa nam pričajo še o eni pomembni lastnosti, ki jo zahteva sodobno alpsko smučanje: potrpežljivost. Največ velikih šampionov lahko uspe šele, ko tekmovalno in osebnostno dozorijo. Velikokrat je pot do zrelosti dolgotrajna in polna neuspehov ter padcev.